… tako slikovito smo poimenovali deblaka, ki smo ju izdelalovali letošnje poletje, poimenovali pa po romanu Janeza Jalna, Bobri. V uporabo Ljubljanici smo prvega prepustili 1. julija, drugega pa 6. septembra. Medtem ko je izdelava Brkatega Soma bila relativno lahka in hitra (zanj smo porabili 158,5 delovnih ur s sodobnimi tesarskimi orodji), pa se je izkazalo, da je izdelava deblaka z izključno kamnitimi orodji, ki smo ga poimenovali Bober, precej trd oreh. Z obilico truda ter natančno odmerjenimi udarci s kamnitimi sekirami (ter z novostjo, ki se je pojavila pred 5500 leti – bakrenimi sekirami) ter tudi s pomočjo tehnike izžiganja pa smo ga na koncu (po 342,5 urah dela ter 40 urah gorenja) le uspeli streti. Na srečo je Maticu in Lacotu, ki sta to poletje na račun gradnje deblakov pridobila marsikateri žulj, pomagalo cel kup ljudi. Od prostovoljcev, do prijateljev (Ana in Andrew, super sta, hvala za vajino pomoč!), študentov (Karla in Katja, tudi vama hvala za pomoč!) ter mnogih mimoidočih radovednežev, od katerih so nekateri napredek gradnje vzpodbudno spremljali vsakodnevno (Nina je tukaj absolutna zmagovalka).
Ob takšnem načinu oživljanja dediščine ter gradnji plovil, ki so v prazgodovini na Ljubljanskem barju predstavljala edino transportno sredstvo, smo se poleg dela na različnih dogodkih družili in zabavali z mnogimi, ki jih zanimajo pretekle zgodbe, ki jih posredujejo deblaki. Eden izmed vrhuncev dogajanja je bila Mednarodna regata deblakov, o kateri smo že pisali, uraden tekmovalen čoln pa je predstavljal prvi izmed deblakov, ki smo ga izdelali tekom letošnjega projekta. Dogodek je bil odlično obiskan, mnogi so med veslanjem z deblaki ter v preizkušanju v veščinah, s katerimi so si lajšali življenje prazgodovinski prebivalci Barja, ugotavljali, da je dediščina lahko cel žur (»Super, super projekt!« Navdušeni kajakaši; »Podpiram tovrsten način širjenja naše kulturne dediščine. Samo tisti, ki vedo od kod prihajajo, vedo tudi gam grejo« Anonimnež; »Stopped by on our way into the city center – attracted by all the hard chopping that was going on, and had to ask the story!! Amazing idea! So great to see projects like this happening… livig history is wonderful. Good luck and thank you!« Lisa (USA), Hans (Austria); »Good job guys. Well done for all the hand work and efford! Srečno!« Anna; … so samo nekateri komentarji iz naše knjige vtisov). Z lokalnimi in tujimi ekipami (katerih predstavniki so bili upravljalci UNESCO dediščine kolišč iz Avstrije, Nemčije ter Italije) smo tekom celotnega dneva v zdravem športnem duhu preizkušali, kdo bolje vihti vesla plovil, ki danes vsaj v Evropi niso več v uporabi. So pa plovila, izdelana iz enega samega debla v uporabi marsikje drugje po svetu, kjer v danšnjem času še vedno predstavljalo pomembno sredstvo za preživetje tamkajšnih prebivalcev.
Ko se je navdušenje po regati poleglo (naslednje leto gre Navis na 5. mednarodno regato deblakov v Italijo), je ekipa za en mesec odšla na zaslužen dopust. In kaj smo med drugim počeli v vsem tem času? Logično, veslali z deblaki 🙂 Tokrat na Češkem, na jezeru Rozkoš, kamor so nas povabili kolegi iz Expedice Monoxylon III. Del ekipe Projekta Navis se bo namreč naslednje leto skupaj z njimi odpravil na trotedensko veslanje z deblakom po grških otokih, s ciljem na Kreti. Skupaj bomo skušali ugotoviti, ali so deblaki v preteklosti lahko kljubovali tudi morju, ki za veslanje z deblakom pomeni precej bolj zahtevno okolje kot reke.
Po vrnitvi iz Češke in s spočitimi glavami smo se lotili še dokončanja drugega deblaka, ki nas je ves ta čas čakal pod cerado na Špici. Kot že omenjeno, zanj smo porabili precej več delovnih ur, saj kamnita orodja pač ne delajo tako dobro kot železna. Fizično delo je bilo veliko bolj naporno, tehnika izžiganja dna deblaka pa se vsaj tokrat ni izkazala za najbolj učinkovito, požgati nam je uspelo zgolj nekaj cm dna deblaka. Ne glede na to pa je ogenj v deblaku požel val navdušenja v ekipi, saj smo to tehniko uporabljali prvič, še posebej romantična pa se je izkazala ob poletnih večerih 🙂 . Drugi deblak smo tako dokončali septembra, a smo ga takoj po splavitvi morali potopiti na dno Ljubljanice. Zaradi predolge izpostavljenosti suhemu in vročemu zraku je bil les namreč že dodobra načet in deblak je moral na rehabiltacijo pod vodo. Nekaj dni nazaj smo ga osvobodili iz rečnega dna in vse kaže, da bo nared za lagodno veslanje po reki.
Med vsem tem časom pa smo z lanskim – rimskodobnim – in letošnjim prazgodovinskim, preživeli nešteto ur na Ljubljanici. V vročih poletnih dneh smo ob popoldnevih in večerih v Kajak kanuju deblake odvezali in se podali višje po Ljubljanici v iskanje mirnih kotičkov in prostorov za uživaško preživljanje prostega časa v dobri družbi. Pred dnevi smo se na Ljubljanici pridružili tudi shodu Skupaj za reke v organizaciji Balkan River Defence / BRT3, ki se bori proti grajenju jezov in hidroelektraren na rekah po Balkanu in jim tako vsaj malo pomagali biti še bolj slišani v njihovi nameri reševanja teh rek, ki takšne kot so – prosto tekoče in nezajezene – predstavljajo pomemben vidik življenja ljudi in narave ob njih.
In kaj bomo še zganjali letos? V kratkem se bomo ponovno odpravili v Krakovski gozd, kjer smo dobili vsa drevesa za naše deblake in se gozdu poskušali oddolžiti tako, da bomo v njem posadili več mladih dreves. Izgleda tudi, da bo letos jesen kar dolgo radodarna s toploto in soncem, tako da bomo še večkrat skočili v deblake in se po napornih dnevih sproščali na reki tako, kot so se že več kot 5000 let nazaj. Deblaki bodo kakšen dan privezani tudi na Špici, tako da če boste hodili tam mimo in nas zagledali, nas pocukajte za rokav in lahko gremo skupaj veslat… Konec oktobra bomo nato prazgodovinska deblaka pripravili na zimsko spanje – do naslednje pomladi ju bomo potopili na rečno dno – z rimskim pa se bomo po Ljubljanici podili še do konca novembra.
In ker čas teče veliko hitreje in nas večkrat prehiti, smo pričeli snovati ideje tudi že za Projekt Navis 2019, pa 2020 in 2021. Kmalu vam razkrijemo, kaj bomo počeli naslednje leto. Velike načrte imamo pa predvsem za 2020 in 2021, leti, ki bosta za Projekt Navis, če bo šlo vse po načrtih, izjemno pomembni in še bolj zabavni… Več o tem pa kdaj drugič 🙂
na gladini zgodovine 