EXPEDICE MONOXYLON III – zaključek dogajanja

PC: Honza Barton

Od našega zadnjega zapisa https://projektnavis.com/2019/06/03/expedice-monoxylon-iii-osrednji-del/ je minil že več kot en teden in v tem času se je veliko zgodilo. Pedvsem pa smo uspeli pripluti na Kreto!

Ampak lepo po vrsti. Enajsti dan ekspedicije smo iz otoka Folegandros izpluli naravnost proti Santoriniju. Tej odločitvi je botrovalo dejstvo, da je bila za naslednje dni glede vetra slaba napoved. Ta naj bi pihal od juga in bi nam najbrž preprečil sprva predvideno pot iz otoka Folegandros preko otokov Sikinos in Ios na Santorini. Posledično smo se odločili za sicer daljšo, ampak glede na smer vetra bolj ugodno pot. To seveda ne pomeni, da je bila naša plovba enostavna. Z močnim vetrom iz jugozahoda, ki nas je potiskal stran od Santorinija, smo se borili celih 45 km poti. Veter je dvigoval valove, ki so dosegali 2 in več metrov višine. Iz spremljevalnega katamarana nam je deblak, ko se je pogrezal v presledke med valovi, občasno popolnoma izginil iz oči. Jadro smo si drznili dvigniti šele v zadnji tretjini poti in le-to se je dobro odrezalo. Poleg tega, da je povečalo brzino plovbe na 6 in več km na uro, je hkrati krmarju pomagalo obvladovati deblak med vijuganjem po valovih. Santorini smo utrujeni ampak zadovoljni dosegli po 9,5 urah plovbe. Po odprtem morju smo prepluli najdaljšo etapo do sedaj!

Pod skupno oznako Santorini se pravzaprav skriva pet večjih in manjših otokov, ostankov nekdanjega velikega otoka, ki ga je uničil izbruh vulkana. Največja obdajata kaldero, ki jo je po izbruhu pred 21.000 leti zalilo morje.

Mi smo se sprva zasidrali na vzhodni obali zahodnega otoka Thirasia. Šele naslednji dan smo se odpravili preko otočka Nea Kameni, ki leži na sredini kaldere, na največji vzhodni otok Santorini. Tudi ta pot ni bila preprosta, poleg močnega južnega vetra in visokih valov smo morali paziti na ladijski promet – še ena težava, s katero se naši neolitski predhodniki niso rabili obremenjevati. Zasidrali smo se v marini na južni strani otoka, obrnjeni proti Kreti, našemu naslednjemu cilju. Pred nami je bil dan in pol načrtovanega počitka, preden smo se odpravili na našo najdaljšo in najbolj zahtevno plovbo. Ta čas smo se odločili izkoristiti za obisk Santorinija in njegovih zgodovinskih znamenitosti, predvsem Akrotirija, mesta, ki ga je pred 3.600 leti pokopal vulkanski izbruh. Ampak prav zaradi vulkanskega pepela se je mesto dodobra ohranilo in je danes poznano tudi pod vzdevkom grški Pompeji.

Akrotiri je najbolje ohranjeno kikladsko naselje iz bronaste dobe, ki je bilo uničeno pri izbruhu vulkana v 16. stoletju pred našim štetjem. Pokopane pod vulkanskim pepelom so se ohranile hiše, lepe freske in drugi umetniški izdelki.

Najstarejše sledi poselitve so arheologi datirali v neolitik oz. v 5. tisočletje pred našim štetjem. V tem času je na območju bodočega Akrotirija stala majhna naselbina ribičev in poljedelcev. Ta se je postopoma razvijala in doživela pomemben razmah proti koncu 3. tisočletja. Pomemben dejavnik tega naglega razvoja je bila lega na pomorski trgovinski poti, ki je povezovala celinsko Grčijo z minojsko Kreto in Ciprom na vzhodu. Najbolj pomemben artikel trgovinske izmenjave je bila bakrova ruda, dokaz trgovinskih povezav so tudi najdbe tuje provenience, predvsem lončenine.

Akrotiri je prosperiral nadaljnjih 500 let. Mestne četrti z večnadstropnimi hišami je so povezovale tlakovane ceste, pod njimi se je skrival dovršen kanalizacijski sistem. Posamezne hiše so bile okrašene s čudovitimi freskami, k nam prikazujejo nekdanje življenje v pestrih barvah. Pomembna je bila produkcija visoko kakovostne lončenine, ter drugih specializiranih obrti.

To vse je v hipu izginilo ob vulkanskem izbruhu v 16. stoletju pred našim štetjem. Mnogi ga primerjajo z izbruhom Vesuva leta 79 pred našim štetjem, ko je vulkanski izbruh uničil cvetoči mesti Pompeje in Herkulanum. Za razliko od rimskih prebivalcev omenjenih mest je prebivalce Akrotirija na bližajočo se katastrofo dve leti prej opozoril močan potres. Odsotnost trupel ponesrečencev (za razliko od Pompejev) je arheologe utrdila v domnevi, da so prebivalci po tem potresu mesto zapustili,  vulkanski pepel pa je prekril v tistem času že opuščene in deloma tudi porušene zgradbe. Od inventarja je ostalo le tistih nekaj predmetov, ki so jih ubežniki v paniki pustili za seboj.

Del ohranjenih ostalin je predstavljen v muzeju, kjer so odkrite ruševine hiš zavarovane z obsežno streho in dostopne vsem radovednim obiskovalcem Santorinija.

Po kratkem premoru se je naša odprava podala na predzadnjo ampak najbolj pomembno etapo plovbe, od Santorinija na Diov otok, ki leži pred severno obalo Krete. Od tega malega otoka nas je ločilo 110 km odprtega in razburkanega morja. Nestanovitno vreme oz. veter in napovedi, ki se niso izkazale na najbolj točne, so nas prepričale, da smo odrinili v zgodnjih jutranjih urah, ko je morje še najbolj mirno. Tako se je 14. dan ekspedicije začel v popolni temi, v daljavi smo le slutili obrise dveh otočkov Christiani, ki sta od Santorinija oddaljena 21 km v jugo – jugozahodni smeri. Tudi mi smo ubrali to smer, deloma zato, ker so otoki pomembna navigacijska točka pri plovbi na Kreto, deloma pa zato, da smo še v mirnem vetru ampak že metrskih valovih čim dlje pluli proti zahodniku. Pred nami je bilo predvidenih 30 ur plovbe …

Čez nekaj ur, pravzaprav že blizu opoldneva in na višini Christianije, smo prvič poskusili dvigniti jadro in jadrati z bočnim vetrom (spreminjajoči se zahodnik, zahodo – severozahodnik, 2-3 bf). Zaradi uporabe jadra se je sicer povečala povprečna hitrost plovbe iz 4 na 5 km na uro, ampak veter nas je potiskal iz začrtane poti čedalje bolj proti vzhodu. Tako smo postopoma izgubljali dopoldan priborjeni položaj zahodno od Diovega otoka (v smeri jugo jugozahod) in pluli več ali manj naravnost proti jugu. To nas je začelo nekoliko skrbeti, ker ob obali Krete po navadi piha vztrajen močan zahodnik, ki bi nam lahko povzročal težave. Prvotna ideja je namreč bila, da bomo v zadnji četrtini plovbe severozahodno od Dia in tako izkoristili moč tega stalnega vetra za zadnje ure plovbe.

V noč smo zapluli že precej utrujeni, ampak polni optimizma. Že pred nekaj urami se je namreč na južnem obzorju pokazala Kreta in mi smo lahko popravili smer ravnajoč se po značilni silhueti kretskih gora. Veter se je nekoliko umiril, le valovi, visoki do 1,5 m, so še zmeraj prihajali iz zahoda. Pluli smo proti jugu, naravnost na Diov otok. V prvih urah po polnoči se je tudi morje umirilo in mi smo pluli v skoraj popolni temi, ravnajoč se le po lučeh našega katamarana, ki nam je določal smer plovbe. Kako bi pluli naši predniki? Najbrž bi znali določiti smer glede na položaj zvezd, ki jih je bilo tudi tisto noč polno nebo …

V zgodnih jutranjih urah smo bili že blizu Diovega otoka, ki se je jasno črtal kot temna senca na ozadju silhuete Krete. Že nekaj časa smo se borili z naraščajočim vetrom in valovi od zahoda in to dobesedno za vsak meter, da smo uspeli ohraniti položaj oz. smer plutja proti jugu. Naša hitrost, tudi vpričo utrujenosti, je padla na 2 km na uro. Šele vzhod sonca in pred predzadnja menjava posadk nam je dala dovolj moči, da dosegli položaj na nivoju otoka in zahodno od njega. Za nami je bilo že več kot 26 ur plovbe in mi smo končno pluli proti pristanišču. Še zadnjih nekaj kilometrov in smo obpluli zahodni rt Diovega otoka in zapluli v varni zatok na njegovi južni strani. Ura je bila 9.00, za našimi hrbti se je jasno črtala Kreta, pristanišče in mesto Heraklion ter za njim Juktas – sveta gora Minojcev. Po preplutih 116 km in 28,5 urah plovbe smo bili (skoraj) na cilju! Končno z zahodnim vetrom v hrbtu smo dvignili jadro in odpluli do obale s hitrostjo 5,2 km na uro in to brez veslanja! Od Krete nas je ločilo le še nekaj ur plovbe in en dan počitka.

Zadnji, 15. dan odprave smo izpluli iz Diovega otoka proti obali Karteros vzhodno od Herakleiona. Za razdaljo 15 km smo porabili malo manj kot 3 ure in del poti tudi prejadrali. Pristali smo na plaži blizu območja, kjer grški arheologi že dolgo iščejo pristanišče Amnisos, ki naj bi pripadalo najpomembnejši minojski palači Knosos. Od tu je po Homerju kralj Idomeneas izplul proti Troji, tu se je tudi ustavil Odisej na svoji dolgi poti domov. Nam pa ta točka ni pomenila le še enega postanka naše osebne odisejade, pač pa odlično mesto za zaključek ekspedicije Monoxylon III, ko smo končno lahko vzkliknili: KRETAAAA!!!

Advertisements

EXPEDICE MONOXYLON III / osrednje dogajanje

Foto: Honza Barton / Expedice Monoxylon III

V zadnjem zapisu smo se razšli na Serifosu https://projektnavis.com/2019/05/28/expedice-monoxylon-iii-zacetek/. Kaj se je od takrat dogajalo z nami in z ekspedicijo? Začetek je bil dober, konec pa malo manj in dan počitka, ki je pred nami, bo prišel še kako prav.

Neugodne vremenske razmere četrtega dne so nas spremljale še v peti dan ekspedicije. Še več vetra, še večji valovi in še močnejši tok v napačno smer … Vendar nam je borbeno le uspelo doseči dnevni cilj in za zaslužen nočni počitek nas je tako gostil otok Serifos. Le 13 km veslanja pa nas je naslednji dan ločilo od cilja šestega dne – Sifnosa. Nagle vremenske spremembe, ki se pogosto ne skladajo z napovedjo, so nas napeljale k razmisleku o razmerah v Egejskem morju. Narava namreč še zdaleč ni zanemarljiv faktor takšne pomorske ekspedicije. Kot zna biti na eni strani izjemno gostoljubno, po drugi pa ekstremno negostoljubnok kopno grških otokov, je takšno tudi neskončno modro morje, ki  jih obdaja.

Pomembno vlogo pri pomorskih popotovanjih ne igrajo le razdalje, ampak predvsem veter in morski tokovi. Veter je prav odločujoči fenomen in lahko olajša premagovanje razdalj, spet drugič plovbo oteži in malodane za nekaj časa celeo onemogoči. Glede na to, da z deblakom plujemo od Aten do Herakliona v smeri severo severozahod – jugo jugovzhod, je naša največja skrb na začetku bil veter, ki ga tukaj imenujejo MELTEMIA. Le-ta slovi kot močan in izjemno suh veter, ki po morju divja čez dan, zvečer pa se umiri in lahko plovbo v juliju in avgustu onemogoči tudi za več dni. Prav zaradi njega smo se ekspedicijo odločili izpeljati maja in junija. Posledica vetra so tudi tokovi, ki so tukaj lahko precej nepredvidljivi. Tako je naša pozornost večkrat usmerjena v ta dva pomembna morska pojava, ki močno vplivata na naše napredovanje.

Začetek dneva na Sifnosu smo izkoristili za jutranji tek navkreber, da smo s fizkulturo dodobra predramili naša telesa in si v daljavi ogledali cilj sedmega dne in prvi mejnik potovanja – otok Melos. Le-ta je poznan kot nahajališče obsidiana – vulkanskega stekla. Gre za v prazgodovini izjemno pomembno surovino, ki je v Kikladskem prostoru kot trgovsko blago bila cenjena že v neolitiku. Med drugim je meloški obsidian bil odkrit tudi na Kreti, kar predstavlja enega izmed temeljnih dokazov uporabe morskih poti po Egejskem morju že pred 8000 leti. Osmi dan, dan »počitka« na Melosu smo izkoristili za malo kopenske aktivnosti – obisk nahajališč obsidiana.

Kaj pa pravzaprav je obsidian? Kot rečeno, gre za vulkansko kamnino, ki predstavlja naravno steklo. Ustvarjeno je, ko se še vroča lava razliva pod morsko gladino in se nato zelo na hitro strdi. Navkljub temu, da so številni vulkani s svojimi izbruhi povzročili veliko naravnih katastrof v prazgodovinskem Egejskem prostoru in izbrisali marsikatero civilizacijo, pa so ravno oni odločilno pripomogli k razvoju teh bogatih in družbeno, ekonomsko ter kulturno izjemno vplivnih civilizacij. Namreč, ravno zaradi dragocenega vulkanskega stekla so posamezne manjše skupnosti na Kikladih med seboj pričele intenzivneje komunicirati, saj so med sabo po pomorskih poteh trgovale s surovci obsidiana, ki so jih nato predelovale v izjemno učinkovita orodja.

Ekspedicijo smo naslednje jutro, oz. noč, pričeli že zarana. Močan veter, napovedan za popoldan, nas je namreč, če želimo cilj doseči v zastavljenem času, prisilil v začetek veslanja že ob štirih zjutraj. Deveti dan nam je ob koncu veslanja in jadranja z le deloma ugodnim vetrom, zatočišče dal otok Folegandrou. Da strnemo misli na polovici naše poti proti Kreti:

  • preveslali smo 221 km
  • na morju smo v deblaku preživeli do sedaj 50 ur in 45 minut
  • povprečna hitrost plutja je bila 4,31 km na uro
  • deblak je stabilno plovilo, ki se zelo dobro obnese v valovih tudi do 1,5 m višine
  • uporaba jadra tudi ob bočnem vetru poveča hitrost plovbe na 6 in več km na uro

In naša nadaljnja pot? Pred nami sta dve možnosti: doseči Santorini preko otokov Sikinos in Ios, kar vključuje dva postanka, ali pa odveslati neposredno na Santorini, kar se trenutno zdi boljša izmed obeh možnosti. Kakorkoli, s tem si bomo glavo razbijali jutri. Ekspedicija namreč že zahteva prvi davek… Mišice so utrujene in razbolele, vreme je ves čas nepredvidljivo. Nekaj slabe volje je povzročil tudi spočetka negostoljubni sprejem na Melosu, česa iz poprejšnjih dni nismo vajeni. Za večino od nas je tako dan počitka prišel zelo prav, upamo da bo ta jutrišnji prinesel spočita telesa in ugoden zahodni veter …

 

EAC11 – Mednarodna konferenca o eksperimentalni arheologiji / Experimental Archaeology Conference

Včeraj smo končno po dolgi zimi iz dna Ljubljanice dvignili vse tri naše deblake. Ko smo jih očistili smo se prvič letos z njimi podali na krajše veslanje po reki. Ob tem je prišel tudi čas za ureditev misli po obisku mednarodne EXARC konference.

Organizatorja konference (združenje EXARC https://exarc.net in Univerza v Trentu) sta med 2. in 4. majem v Trento uspela privabiti številne predavatelje iz celega sveta. V dvanajstih sklopih smo slišali predstavitve zadnjih raziskav na področju eksperimentalne arheologije ter njihovih rezultatov. Le-ti nam pomagajo k dodatnemu razumevanju arheoloških podatkov in ponujajo odlično priložnost za predstavljanje starodavnih veščin, s katerimi so si življenje lajšali naši predniki.

Prvič smo se kot Projekt Navis konference udeležili tudi mi. Uspešno smo predstavili idejo projekta ter načrte za prihodnost. Želimo si namreč, da bi izkustvo grajenja historičnih plovil, ki se z vsako izvedeno sezono projekta poglablja in postaja intenzivnejše, dvignili na raven metodološko izpiljene eksperimentalne arheologije. Ta veja znotraj ustaljene arheološke prakse v Sloveniji še ne dosega pravega potenciala, Projekt Navis pa si v prihodnje želi delovati tudi v to smer. Poleg pridobivanja novega znanja, pa je konferenca poglobila stara poznanstva in prinesla nova prijateljstva znotraj EXARC družine. Ustvarili smo stike z isto mislečimi posamezniki, ki jih zanimajo podobna načela eksperimentalne arheologije – od izkustva do predstavljanja rezultatov in deljenja znanja z javnostjo.

Tovrstne konference predstavljajo tudi odlično priložnost za spoznavanje skritih kotičkov sveta – nas sta navdušila lagodno mesto Trento in surova narava Dolomitov. Izlet smo tako izkoristili tudi za nabiranje kondicije za prihajajočo Expedice Monoxylon III.

Za konec pa naj delimo še zgolj navdušenje nad našo zadnjo postojanko – obisk muzeja najbolj znanega človeka iz prazgodovine – Ötzija. Izjemno poučen in hkrati zabaven muzej razkriva njegovo življenje, v raziskovalnem centru pa potekajo številne arheološke raziskave, dodatno podkrepljene z naravoslovnimi analizami. Odlična ohranjenost Ötzijevih posmrtnih ostankov ter bogastvo predmetov, ki jih je na svoji zadnji poti nosil s sabo namreč predstavljajo neusahljiv vir podatkov o času prazgodovine v širšem srednje evropskem prostoru. Več informacij o muzeju in raziskavah dobite tukaj http://www.iceman.it/en/, še bolje pa bo, če muzej kar obiščete (Bolzano je z avtom oddaljen dobrih pet ur lagodne vožnje z avtom).


So, the logboats are out of the bottom of the river, working as new. And finally, there is also time to gather thoughts about inspiring EAC11 event and trip around beautiful Trento and Dolomites.  

The international conference was held at the Humanities Department of University of Trento between 2nd and 4th of May 2019. Organizers EXARC and the University of Trento managed to attract participants from all over the world. In twelve sessions we heard various paper- and poster presentations. We discussed the latest experimental archaeology researches and possibilities of the experience of the way of living in the past through different tools that experimental archaeology offers. 

 For the first time also Projekt Navis attended EXARC conference. We presented (hopefully successful) the idea of the project and our plans for its future. We hope that a much needed experience of building ancient vessels (this experience is for sure becoming deeper and more intense each season of the project) will help the project to develop into more experimental direction with the proper methodological approach.

 After the conference, we decided that we will become regular EAC attendants. It is an inspiring event and a good chance to meet new friends with the same taste for experimental archaeology and its public involvement. For sure it is also a good opportunity to travel to unknown places in this world and be thrilled with its beauty. We were amazed by the raw nature of the Dolomites and easy-going city of Trento. But in the end let’s not forget about Ötzi, a man with the most educational and also fun museum with a centre for humanities studies and natural sciences. Exceptionally preserved mummy with an impressive collection of artefacts presents an inexhaustible knowledge source about prehistoric times and true window on the past. You can get more info about the museum here http://www.iceman.it/en/. Or even better – go and visit it J. And after that – hike on one of many amazing peaks in the Dolomites. We did exactly that, let’s call it a little preparation for soon to come Expedice Monoxylon III http://www.monoxylon.cz.