EXPEDICE MONOXYLON III / osrednje dogajanje

Foto: Honza Barton / Expedice Monoxylon III

V zadnjem zapisu smo se razšli na Serifosu https://projektnavis.com/2019/05/28/expedice-monoxylon-iii-zacetek/. Kaj se je od takrat dogajalo z nami in z ekspedicijo? Začetek je bil dober, konec pa malo manj in dan počitka, ki je pred nami, bo prišel še kako prav.

Neugodne vremenske razmere četrtega dne so nas spremljale še v peti dan ekspedicije. Še več vetra, še večji valovi in še močnejši tok v napačno smer … Vendar nam je borbeno le uspelo doseči dnevni cilj in za zaslužen nočni počitek nas je tako gostil otok Serifos. Le 13 km veslanja pa nas je naslednji dan ločilo od cilja šestega dne – Sifnosa. Nagle vremenske spremembe, ki se pogosto ne skladajo z napovedjo, so nas napeljale k razmisleku o razmerah v Egejskem morju. Narava namreč še zdaleč ni zanemarljiv faktor takšne pomorske ekspedicije. Kot zna biti na eni strani izjemno gostoljubno, po drugi pa ekstremno negostoljubnok kopno grških otokov, je takšno tudi neskončno modro morje, ki  jih obdaja.

Pomembno vlogo pri pomorskih popotovanjih ne igrajo le razdalje, ampak predvsem veter in morski tokovi. Veter je prav odločujoči fenomen in lahko olajša premagovanje razdalj, spet drugič plovbo oteži in malodane za nekaj časa celeo onemogoči. Glede na to, da z deblakom plujemo od Aten do Herakliona v smeri severo severozahod – jugo jugovzhod, je naša največja skrb na začetku bil veter, ki ga tukaj imenujejo MELTEMIA. Le-ta slovi kot močan in izjemno suh veter, ki po morju divja čez dan, zvečer pa se umiri in lahko plovbo v juliju in avgustu onemogoči tudi za več dni. Prav zaradi njega smo se ekspedicijo odločili izpeljati maja in junija. Posledica vetra so tudi tokovi, ki so tukaj lahko precej nepredvidljivi. Tako je naša pozornost večkrat usmerjena v ta dva pomembna morska pojava, ki močno vplivata na naše napredovanje.

Začetek dneva na Sifnosu smo izkoristili za jutranji tek navkreber, da smo s fizkulturo dodobra predramili naša telesa in si v daljavi ogledali cilj sedmega dne in prvi mejnik potovanja – otok Melos. Le-ta je poznan kot nahajališče obsidiana – vulkanskega stekla. Gre za v prazgodovini izjemno pomembno surovino, ki je v Kikladskem prostoru kot trgovsko blago bila cenjena že v neolitiku. Med drugim je meloški obsidian bil odkrit tudi na Kreti, kar predstavlja enega izmed temeljnih dokazov uporabe morskih poti po Egejskem morju že pred 8000 leti. Osmi dan, dan »počitka« na Melosu smo izkoristili za malo kopenske aktivnosti – obisk nahajališč obsidiana.

Kaj pa pravzaprav je obsidian? Kot rečeno, gre za vulkansko kamnino, ki predstavlja naravno steklo. Ustvarjeno je, ko se še vroča lava razliva pod morsko gladino in se nato zelo na hitro strdi. Navkljub temu, da so številni vulkani s svojimi izbruhi povzročili veliko naravnih katastrof v prazgodovinskem Egejskem prostoru in izbrisali marsikatero civilizacijo, pa so ravno oni odločilno pripomogli k razvoju teh bogatih in družbeno, ekonomsko ter kulturno izjemno vplivnih civilizacij. Namreč, ravno zaradi dragocenega vulkanskega stekla so posamezne manjše skupnosti na Kikladih med seboj pričele intenzivneje komunicirati, saj so med sabo po pomorskih poteh trgovale s surovci obsidiana, ki so jih nato predelovale v izjemno učinkovita orodja.

Ekspedicijo smo naslednje jutro, oz. noč, pričeli že zarana. Močan veter, napovedan za popoldan, nas je namreč, če želimo cilj doseči v zastavljenem času, prisilil v začetek veslanja že ob štirih zjutraj. Deveti dan nam je ob koncu veslanja in jadranja z le deloma ugodnim vetrom, zatočišče dal otok Folegandrou. Da strnemo misli na polovici naše poti proti Kreti:

  • preveslali smo 221 km
  • na morju smo v deblaku preživeli do sedaj 50 ur in 45 minut
  • povprečna hitrost plutja je bila 4,31 km na uro
  • deblak je stabilno plovilo, ki se zelo dobro obnese v valovih tudi do 1,5 m višine
  • uporaba jadra tudi ob bočnem vetru poveča hitrost plovbe na 6 in več km na uro

In naša nadaljnja pot? Pred nami sta dve možnosti: doseči Santorini preko otokov Sikinos in Ios, kar vključuje dva postanka, ali pa odveslati neposredno na Santorini, kar se trenutno zdi boljša izmed obeh možnosti. Kakorkoli, s tem si bomo glavo razbijali jutri. Ekspedicija namreč že zahteva prvi davek… Mišice so utrujene in razbolele, vreme je ves čas nepredvidljivo. Nekaj slabe volje je povzročil tudi spočetka negostoljubni sprejem na Melosu, česa iz poprejšnjih dni nismo vajeni. Za večino od nas je tako dan počitka prišel zelo prav, upamo da bo ta jutrišnji prinesel spočita telesa in ugoden zahodni veter …

 

EXPEDICE MONOXYLON III / začetek

Screenshot_20190528_124604_com.google.android.apps.maps (1).jpgPC: Honza Barton

V četrtek, 23. maja, se nam je ob 11.00 končno uspelo usesti v naš najet kombi in se odpraviti  na 1600 km dolgo pot proti Atenam. Petkovo jutro smo pričakali na severu Grčije, v bližini Soluna in se nato kar hitro odpeljali kopenskemu cilju naproti. V Atenah nas je pogostil kapitan našega spremljevalnega plovila Omerta, zvečer pa smo se v Lavrionu, prvemu pristanišču ekspedicije, srečali z ostalimi člani ekspedicije iz Češke. Naslednje jutro smo posvetili pripravi našega deblaka na dolgo morsko pot in odveslali proti drugemu pristanku na otoku Makronisou. Pot ni trajala dolgo, do tja je bilo namreč le 9 km veslanja, ki pa je bilo za prvi, bolj kot ne testni dan, čisto dovolj. Kljub temu, da nas je spremljalo izjemno mirno Egejsko morje, roke namreč še niso bile navajene večurnega veslanja. Drugi dan smo se odpravili še južneje, na otok Kea in ponovno nas je spremljalo čudovito vreme in neskončno modro morje. Na Kei so nas presunile lepote tega dela Egejskega prostora, kjer je v neolitiku nastala slavna naselbina Ayia Irini, ki je imela izrazito pomorski značaj. Tukajšnji ljudje so bili vešči pomorščaki, ki so preko morskih poti trgovali z ostalimi bližnjimi pomembnimi centri tega prostora (kot je bil npr. tisti na Santoriniju). Nikakor pa nas ni presunilo vreme tretjega dne – nevihta je prinesla s sabo nemirno morje, ki je povzročilo marsikatero nevšečnost. Odlični pogoji za veslanje prejšnjih dni so bili pozabljeni in pričela se je prva borba z morjem, ki je prineslo tudi prve morske bolezni. Vendar vsako vreme ima dve plati – v praksi smo lahko dodobra preizkusili možnost jadranja z rekonstrukcijo deblaka Bracciano. Tako smo na koncu (tudi zaradi uspešne uporabe jadra) bitko z naravo dobili člani Ekspedice Monoxylon III in se varno privezali na otoku Kithnos. Le še malo in dosegli bomo tudi cilj današnjega, četrtega dne ekspedicije, otok Serifos. Komaj čakamo, da vidimo kaj bo prinesel jutrišnji dan in če bo nadaljevanje tudi tako robinzonsko kot je bilo do sedaj. Sledite nam še naprej, če zanima tudi vas 🙂

EAC11 – Mednarodna konferenca o eksperimentalni arheologiji / Experimental Archaeology Conference

Včeraj smo končno po dolgi zimi iz dna Ljubljanice dvignili vse tri naše deblake. Ko smo jih očistili smo se prvič letos z njimi podali na krajše veslanje po reki. Ob tem je prišel tudi čas za ureditev misli po obisku mednarodne EXARC konference.

Organizatorja konference (združenje EXARC https://exarc.net in Univerza v Trentu) sta med 2. in 4. majem v Trento uspela privabiti številne predavatelje iz celega sveta. V dvanajstih sklopih smo slišali predstavitve zadnjih raziskav na področju eksperimentalne arheologije ter njihovih rezultatov. Le-ti nam pomagajo k dodatnemu razumevanju arheoloških podatkov in ponujajo odlično priložnost za predstavljanje starodavnih veščin, s katerimi so si življenje lajšali naši predniki.

Prvič smo se kot Projekt Navis konference udeležili tudi mi. Uspešno smo predstavili idejo projekta ter načrte za prihodnost. Želimo si namreč, da bi izkustvo grajenja historičnih plovil, ki se z vsako izvedeno sezono projekta poglablja in postaja intenzivnejše, dvignili na raven metodološko izpiljene eksperimentalne arheologije. Ta veja znotraj ustaljene arheološke prakse v Sloveniji še ne dosega pravega potenciala, Projekt Navis pa si v prihodnje želi delovati tudi v to smer. Poleg pridobivanja novega znanja, pa je konferenca poglobila stara poznanstva in prinesla nova prijateljstva znotraj EXARC družine. Ustvarili smo stike z isto mislečimi posamezniki, ki jih zanimajo podobna načela eksperimentalne arheologije – od izkustva do predstavljanja rezultatov in deljenja znanja z javnostjo.

Tovrstne konference predstavljajo tudi odlično priložnost za spoznavanje skritih kotičkov sveta – nas sta navdušila lagodno mesto Trento in surova narava Dolomitov. Izlet smo tako izkoristili tudi za nabiranje kondicije za prihajajočo Expedice Monoxylon III.

Za konec pa naj delimo še zgolj navdušenje nad našo zadnjo postojanko – obisk muzeja najbolj znanega človeka iz prazgodovine – Ötzija. Izjemno poučen in hkrati zabaven muzej razkriva njegovo življenje, v raziskovalnem centru pa potekajo številne arheološke raziskave, dodatno podkrepljene z naravoslovnimi analizami. Odlična ohranjenost Ötzijevih posmrtnih ostankov ter bogastvo predmetov, ki jih je na svoji zadnji poti nosil s sabo namreč predstavljajo neusahljiv vir podatkov o času prazgodovine v širšem srednje evropskem prostoru. Več informacij o muzeju in raziskavah dobite tukaj http://www.iceman.it/en/, še bolje pa bo, če muzej kar obiščete (Bolzano je z avtom oddaljen dobrih pet ur lagodne vožnje z avtom).


So, the logboats are out of the bottom of the river, working as new. And finally, there is also time to gather thoughts about inspiring EAC11 event and trip around beautiful Trento and Dolomites.  

The international conference was held at the Humanities Department of University of Trento between 2nd and 4th of May 2019. Organizers EXARC and the University of Trento managed to attract participants from all over the world. In twelve sessions we heard various paper- and poster presentations. We discussed the latest experimental archaeology researches and possibilities of the experience of the way of living in the past through different tools that experimental archaeology offers. 

 For the first time also Projekt Navis attended EXARC conference. We presented (hopefully successful) the idea of the project and our plans for its future. We hope that a much needed experience of building ancient vessels (this experience is for sure becoming deeper and more intense each season of the project) will help the project to develop into more experimental direction with the proper methodological approach.

 After the conference, we decided that we will become regular EAC attendants. It is an inspiring event and a good chance to meet new friends with the same taste for experimental archaeology and its public involvement. For sure it is also a good opportunity to travel to unknown places in this world and be thrilled with its beauty. We were amazed by the raw nature of the Dolomites and easy-going city of Trento. But in the end let’s not forget about Ötzi, a man with the most educational and also fun museum with a centre for humanities studies and natural sciences. Exceptionally preserved mummy with an impressive collection of artefacts presents an inexhaustible knowledge source about prehistoric times and true window on the past. You can get more info about the museum here http://www.iceman.it/en/. Or even better – go and visit it J. And after that – hike on one of many amazing peaks in the Dolomites. We did exactly that, let’s call it a little preparation for soon to come Expedice Monoxylon III http://www.monoxylon.cz.

Projekt Navis 2019 / Expedice Monoxylon III

Projekt Navis, s katerim želimo preko gradnje in uporabe starih plovil tovrstno dediščino ponovno narediti vidno in jo nameniti vsakdanji rabi, gre letos v “mednarodne vode”. Pred nami je velik izziv, ki pa s sabo prinaša tudi morebitna nova arheološka spoznanja in nepozabno avanturo – plovbo z deblakom po Egejskem morju. Priprave nanjo potekajo že kar nekaj časa, ideja pa bo v praksi zaživela maja in junija. A da ne prehitevamo, začnimo na začetku.

Ko so ljudje na območju Anatolije in Levante, na t.i. območju rodovitnega polmeseca, v mlajši kameni dobi prvič uspeli kultivirati žito, se je pričela kmetijska revolucija. Prva žitna polja na območju današnje Turčije so se skupaj z novimi prišleki naglo pričela širiti okrog območja Črnega morja in skrajnega juga Balkanskega polotoka v osrčje Evrope. Širitev poljedeljstva je potekala preko kopenskih poti, v zadnjem času pa mnoge znanstvenike podžiga ideja o širjenju zgodnje poljedelskih družb tudi preko morja. Postavlja se namreč vprašanje, ali so že naši predniki iz časa mlajše (morda tudi že starejše) kamene dobe bili zmožni pluti po odprtem morju? Eno izmed znanstvenih orodij preverjanja te hipoteze ponuja eksperimentalna arheologija. Le-ta kot kot odgovor na vprašanje o tem, kakšna plovila so bila v času kmetijske revolucije uporabljana za plovbo, ponuja iz enega samega debla stesano plovilo – deblak. Iz preteklosti poznamo mnoge odprave, ki so s preprostimi plovili skušale pluti od točke A do točke B in tako odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Naši kolegi iz Češke so tako leta 1998 zgradili rekonstrukcijo mlajšekamenodobnega deblaka odkritega na jezeru Bracciano v Italiji in v okviru Expedice Monoxylon II (to bil je namreč njihov že drugi tak podvig) s plovbo ob obalah Italije, Francije, Španije in Portugalske skušali dokazati njegovo uporabnost tudi na morju. A ker arheološka radovedna narava nikoli ne spi, se bomo letos s še ambicioznejšim projektom in z istim, a »servisiranim« deblakom, podali na tri tedne trajajočo plovbo od Aten preko Egejskih otokov do Krete.

Začrtana pot od Aten do Krete bo predvidoma trajala tri tedne. / The route from Athens to Crete will take us 3 weeks.

Tej drzni odpravi, imenovani Expedice Monoxylon III pa se pridružujemo tudi mi v okviru letošnje izvedbe Projekta Navis. Za čas plovbe smo izbrali maj in junij, najbolj ugodna meseca kar se tiče vetra in tokov. S podvigom želimo raziskati najstarejše plovne poti, ki so podkrepljene z arheološkimi najdbami iz časa mlajše kamene dobe iz Cipra, Krete in drugih Egejskih otokov ter iz istega časa potrditi možen obstoj trgovine z obsidianom med Egejskimi otoki. In ker posamezni sledovi na originalnem Bracciano deblaku kažejo znake morebitne uporabe jadra, bo letošnja ekspedicija ob primernem vetru preverjala tudi možnosti uporabe jadra. Nestrpno že čakamo pričetek plovbe ter rezultatov, ki jih bo dala. Splujemo 25. maja, sproti vas bomo obveščali o poteku ekspedicije, ob vrnitvi k domači Ljubljanici pa bomo za vas pripravili posebno predstavitev njenega poteka in dosežkov.

Rekonstrukcija deblaka Bracciano, ki so ga izdelali kolegi iz Češke. / Reconstruction of the logboat from lake Bracciano made by our colleagues from Czech Republic.

In kaj bomo še počeli, da poletni meseci ne bodo prazni brez zvokov udarcev orodja ob deblo? Vse tri naše deblake, rimskega in dva prazgodovinska, bomo pripravili za plovbo. Urejene bomo skušali dati v trajno uporabo reki Ljubljanici in vsem, ki uživajo v plovbi s starimi plovili. Pilotsko bo projekt potekal letošnje poletje na Špici v Ljubljani, ob tem pa bomo izvajali še posamezne promocijske aktivnosti v obliki izkustvenih delavnic. Četudi ne bomo zgradili novega čolna, pa bo Projekt Navis 2019 nadvse zanimiv, tako da nas spremljajte!

Od otoka do otoka nam boste lahko sledili na tej spletni strani in na naših več kot družabnih omrežjih FB https://www.facebook.com/projektnavis/ in IG https://www.instagram.com/projekt_navis/.

Ampak še predno se podamo na avanturo začinjeno s prazgodovinsko noto, vročim poletnim soncem, vetrom ter soljo bomo do trenutka odhoda predstavili samo ekspedicijo, idejo v njenem ozadju, kako potekajo priprave nanjo, deblak Bracciano ter vam skušali orisati prazgodovinski izgled otokov mimo katerih bomo pluli.

Vas zanima še kaj več o Expedice Monoxylon III? Kliknite na spletno stran ekspedicije https://www.google.com/search?client=opera&q=monoxylon+III&sourceid=opera&ie=UTF-8&oe=UTF-8 in nas zasledujte tudi tukaj https://www.facebook.com/monoxylon3/, oziroma tukaj https://www.instagram.com/monoxylon3/.

Brkati Som in Bober

… tako slikovito smo poimenovali deblaka, ki smo ju izdelalovali letošnje poletje, poimenovali pa po romanu Janeza Jalna, Bobri. V uporabo Ljubljanici smo prvega prepustili 1. julija, drugega pa 6. septembra. Medtem ko je izdelava Brkatega Soma bila relativno lahka in hitra (zanj smo porabili 158,5 delovnih ur s sodobnimi tesarskimi orodji), pa se je izkazalo, da je izdelava deblaka z izključno kamnitimi orodji, ki smo ga poimenovali Bober, precej trd oreh. Z obilico truda ter natančno odmerjenimi udarci s kamnitimi sekirami (ter z novostjo, ki se je pojavila pred 5500 leti – bakrenimi sekirami) ter tudi s pomočjo tehnike izžiganja pa smo ga na koncu (po 342,5 urah dela ter 40 urah gorenja) le uspeli streti. Na srečo je Maticu in Lacotu, ki sta to poletje na račun gradnje deblakov pridobila marsikateri žulj, pomagalo cel kup ljudi. Od prostovoljcev, do prijateljev (Ana in Andrew, super sta, hvala za vajino pomoč!), študentov (Karla in Katja, tudi vama hvala za pomoč!) ter mnogih mimoidočih radovednežev, od katerih so nekateri napredek gradnje vzpodbudno spremljali vsakodnevno (Nina je tukaj absolutna zmagovalka).

Ob takšnem načinu oživljanja dediščine ter gradnji plovil, ki so v prazgodovini na Ljubljanskem barju predstavljala edino transportno sredstvo, smo se poleg dela na različnih dogodkih družili in zabavali z mnogimi, ki jih zanimajo pretekle zgodbe, ki jih posredujejo deblaki. Eden izmed vrhuncev dogajanja je bila Mednarodna regata deblakov, o kateri smo že pisali, uraden tekmovalen čoln pa je predstavljal prvi izmed deblakov, ki smo ga izdelali tekom letošnjega projekta. Dogodek je bil odlično obiskan, mnogi so med veslanjem z deblaki ter v preizkušanju v veščinah, s katerimi so si lajšali življenje prazgodovinski prebivalci Barja, ugotavljali, da je dediščina lahko cel žur (»Super, super projekt!« Navdušeni kajakaši; »Podpiram tovrsten način širjenja naše kulturne dediščine. Samo tisti, ki vedo od kod prihajajo, vedo tudi gam grejo« Anonimnež; »Stopped by on our way into the city center – attracted by all the hard chopping that was going on, and had to ask the story!! Amazing idea! So great to see projects like this happening… livig history is wonderful. Good luck and thank you!« Lisa (USA), Hans (Austria); »Good job guys. Well done for all the hand work and efford! Srečno!« Anna; … so samo nekateri komentarji iz naše knjige vtisov). Z lokalnimi in tujimi ekipami (katerih predstavniki so bili upravljalci UNESCO dediščine kolišč iz Avstrije, Nemčije ter Italije) smo tekom celotnega dneva v zdravem športnem duhu preizkušali, kdo bolje vihti vesla plovil, ki danes vsaj v Evropi niso več v uporabi. So pa plovila, izdelana iz enega samega debla v uporabi marsikje drugje po svetu, kjer v danšnjem času še vedno predstavljalo pomembno sredstvo za preživetje tamkajšnih prebivalcev.

 

Ko se je navdušenje po regati poleglo (naslednje leto gre Navis na 5. mednarodno regato deblakov v Italijo), je ekipa za en mesec odšla na zaslužen dopust. In kaj smo med drugim počeli v vsem tem času? Logično, veslali z deblaki 🙂 Tokrat na Češkem, na jezeru Rozkoš, kamor so nas povabili kolegi iz Expedice Monoxylon III. Del ekipe Projekta Navis se bo namreč naslednje leto skupaj z njimi odpravil na trotedensko veslanje z deblakom po grških otokih, s ciljem na Kreti. Skupaj bomo skušali ugotoviti, ali so deblaki v preteklosti lahko kljubovali tudi morju, ki za veslanje z deblakom pomeni precej bolj zahtevno okolje kot reke.

Po vrnitvi iz Češke in s spočitimi glavami smo se lotili še dokončanja drugega deblaka, ki nas je ves ta čas čakal pod cerado na Špici.  Kot že omenjeno, zanj smo porabili precej več delovnih ur, saj kamnita orodja pač ne delajo tako dobro kot železna. Fizično delo je bilo veliko bolj naporno, tehnika izžiganja dna deblaka pa se vsaj tokrat ni izkazala za najbolj učinkovito, požgati nam je uspelo zgolj nekaj cm dna deblaka. Ne glede na to pa je ogenj v deblaku požel val navdušenja v ekipi, saj smo to tehniko uporabljali prvič, še posebej romantična pa se je izkazala ob poletnih večerih 🙂 . Drugi deblak smo tako dokončali septembra, a smo ga takoj po splavitvi morali potopiti na dno Ljubljanice. Zaradi predolge izpostavljenosti suhemu in vročemu zraku je bil les namreč že dodobra načet in deblak je moral na rehabiltacijo pod vodo. Nekaj dni nazaj smo ga osvobodili iz rečnega dna in vse kaže, da bo nared za lagodno veslanje po reki.

Med vsem tem časom pa smo z lanskim – rimskodobnim – in letošnjim prazgodovinskim, preživeli nešteto ur na Ljubljanici. V vročih poletnih dneh smo ob popoldnevih in večerih v Kajak kanuju deblake odvezali in se podali višje po Ljubljanici v iskanje mirnih kotičkov in prostorov za uživaško preživljanje prostega časa v dobri družbi. Pred dnevi smo se na Ljubljanici pridružili tudi shodu Skupaj za reke v organizaciji Balkan River Defence / BRT3, ki se bori proti grajenju jezov in hidroelektraren na rekah po Balkanu in jim tako vsaj malo pomagali biti še bolj slišani v njihovi nameri reševanja teh rek, ki takšne kot so – prosto tekoče in nezajezene – predstavljajo pomemben vidik življenja ljudi in narave ob njih.

In kaj bomo še zganjali letos? V kratkem se bomo ponovno odpravili v Krakovski gozd, kjer smo dobili vsa drevesa za naše deblake in se gozdu poskušali oddolžiti tako, da bomo v njem posadili več mladih dreves. Izgleda tudi, da bo letos jesen kar dolgo radodarna s toploto in soncem, tako da bomo še večkrat skočili v deblake in se po napornih dnevih sproščali na reki tako, kot so se že več kot 5000 let nazaj. Deblaki bodo kakšen dan privezani tudi na Špici, tako da če boste hodili tam mimo in nas zagledali, nas pocukajte za rokav in lahko gremo skupaj veslat… Konec oktobra bomo nato prazgodovinska deblaka pripravili na zimsko spanje – do naslednje pomladi ju bomo potopili na rečno dno – z rimskim pa se bomo po Ljubljanici podili še do konca novembra.

In ker čas teče veliko hitreje in nas večkrat prehiti, smo pričeli snovati ideje tudi že za Projekt Navis 2019, pa 2020 in 2021. Kmalu vam razkrijemo, kaj bomo počeli naslednje leto. Velike načrte imamo pa predvsem za 2020 in 2021, leti, ki bosta za Projekt Navis, če bo šlo vse po načrtih, izjemno pomembni in še bolj zabavni… Več o tem pa kdaj drugič 🙂

 

Graditelji deblakov se predstavijo : Matic / The builders of the logboats present themselves: Matic

A man who works with his hands is a labourer; a man who works with his hands and his brain is a craftsman; but a man who works with his hands and his brain and his heart is an artist. ~Louis Nizer (1902–1994)

My name is Matic and I am one of the main craftsmen building the two logboats. For me, working with wood has always been a passion and a way to connect with past and present culture, and also to create something for the future. Every action taken during carving these logboats helped me reconnect and better understand the wood-working techniques used in the past.

The challenges met while carving with stone tools instilled in me the deepest respect for our prehistoric ancestors. I am humbled by this experience and excited to finally take the boat to water when it will be ready.

“Človek, ki dela z rokami, je delavec; človek, ki dela z rokami in možgani je rokodelec; a človek, ki dela z rokami in možgani in srcem, je umetnik.” ~Louis Nizer (1902–1994)

Moje ime je Matic in sem eden izmed glavnih rokodelcev, ki gradijo letošnja deblaka. Delo z lesom mi že od nekdaj predstavlja veliko strast v življenju ter način, s katerim se lahko povežem s preteklostjo. Konec koncev pa lahko tako ustvarjam nekaj tudi za prihodnost. Vsak korak v izdelavi deblakov mi pomaga, da se bolje povežem sam s sabo, hkrati pa bolje razumem obdelavo lesa v preteklosti.

Veliki izzivi, s katerimi se soočamo med tem projektom, me silijo k še večjemu spoštovanju do naših prednikov. Ta izkušnja me dela hkrati tudi ponižnega do načina življenja v prazgodovini in komaj čakam, da čolna prepustimo v uporabo reki.