Projekt Navis 2019 / Expedice Monoxylon III

Projekt Navis, s katerim želimo preko gradnje in uporabe starih plovil tovrstno dediščino ponovno narediti vidno in jo nameniti vsakdanji rabi, gre letos v “mednarodne vode”. Pred nami je velik izziv, ki pa s sabo prinaša tudi morebitna nova arheološka spoznanja in nepozabno avanturo – plovbo z deblakom po Egejskem morju. Priprave nanjo potekajo že kar nekaj časa, ideja pa bo v praksi zaživela maja in junija. A da ne prehitevamo, začnimo na začetku.

Ko so ljudje na območju Anatolije in Levante, na t.i. območju rodovitnega polmeseca, v mlajši kameni dobi prvič uspeli kultivirati žito, se je pričela kmetijska revolucija. Prva žitna polja na območju današnje Turčije so se skupaj z novimi prišleki naglo pričela širiti okrog območja Črnega morja in skrajnega juga Balkanskega polotoka v osrčje Evrope. Širitev poljedeljstva je potekala preko kopenskih poti, v zadnjem času pa mnoge znanstvenike podžiga ideja o širjenju zgodnje poljedelskih družb tudi preko morja. Postavlja se namreč vprašanje, ali so že naši predniki iz časa mlajše (morda tudi že starejše) kamene dobe bili zmožni pluti po odprtem morju? Eno izmed znanstvenih orodij preverjanja te hipoteze ponuja eksperimentalna arheologija. Le-ta kot kot odgovor na vprašanje o tem, kakšna plovila so bila v času kmetijske revolucije uporabljana za plovbo, ponuja iz enega samega debla stesano plovilo – deblak. Iz preteklosti poznamo mnoge odprave, ki so s preprostimi plovili skušale pluti od točke A do točke B in tako odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Naši kolegi iz Češke so tako leta 1998 zgradili rekonstrukcijo mlajšekamenodobnega deblaka odkritega na jezeru Bracciano v Italiji in v okviru Expedice Monoxylon II (to bil je namreč njihov že drugi tak podvig) s plovbo ob obalah Italije, Francije, Španije in Portugalske skušali dokazati njegovo uporabnost tudi na morju. A ker arheološka radovedna narava nikoli ne spi, se bomo letos s še ambicioznejšim projektom in z istim, a »servisiranim« deblakom, podali na tri tedne trajajočo plovbo od Aten preko Egejskih otokov do Krete.

Začrtana pot od Aten do Krete bo predvidoma trajala tri tedne. / The route from Athens to Crete will take us 3 weeks.

Tej drzni odpravi, imenovani Expedice Monoxylon III pa se pridružujemo tudi mi v okviru letošnje izvedbe Projekta Navis. Za čas plovbe smo izbrali maj in junij, najbolj ugodna meseca kar se tiče vetra in tokov. S podvigom želimo raziskati najstarejše plovne poti, ki so podkrepljene z arheološkimi najdbami iz časa mlajše kamene dobe iz Cipra, Krete in drugih Egejskih otokov ter iz istega časa potrditi možen obstoj trgovine z obsidianom med Egejskimi otoki. In ker posamezni sledovi na originalnem Bracciano deblaku kažejo znake morebitne uporabe jadra, bo letošnja ekspedicija ob primernem vetru preverjala tudi možnosti uporabe jadra. Nestrpno že čakamo pričetek plovbe ter rezultatov, ki jih bo dala. Splujemo 25. maja, sproti vas bomo obveščali o poteku ekspedicije, ob vrnitvi k domači Ljubljanici pa bomo za vas pripravili posebno predstavitev njenega poteka in dosežkov.

Rekonstrukcija deblaka Bracciano, ki so ga izdelali kolegi iz Češke. / Reconstruction of the logboat from lake Bracciano made by our colleagues from Czech Republic.

In kaj bomo še počeli, da poletni meseci ne bodo prazni brez zvokov udarcev orodja ob deblo? Vse tri naše deblake, rimskega in dva prazgodovinska, bomo pripravili za plovbo. Urejene bomo skušali dati v trajno uporabo reki Ljubljanici in vsem, ki uživajo v plovbi s starimi plovili. Pilotsko bo projekt potekal letošnje poletje na Špici v Ljubljani, ob tem pa bomo izvajali še posamezne promocijske aktivnosti v obliki izkustvenih delavnic. Četudi ne bomo zgradili novega čolna, pa bo Projekt Navis 2019 nadvse zanimiv, tako da nas spremljajte!

Od otoka do otoka nam boste lahko sledili na tej spletni strani in na naših več kot družabnih omrežjih FB https://www.facebook.com/projektnavis/ in IG https://www.instagram.com/projekt_navis/.

Ampak še predno se podamo na avanturo začinjeno s prazgodovinsko noto, vročim poletnim soncem, vetrom ter soljo bomo do trenutka odhoda predstavili samo ekspedicijo, idejo v njenem ozadju, kako potekajo priprave nanjo, deblak Bracciano ter vam skušali orisati prazgodovinski izgled otokov mimo katerih bomo pluli.

Vas zanima še kaj več o Expedice Monoxylon III? Kliknite na spletno stran ekspedicije https://www.google.com/search?client=opera&q=monoxylon+III&sourceid=opera&ie=UTF-8&oe=UTF-8 in nas zasledujte tudi tukaj https://www.facebook.com/monoxylon3/, oziroma tukaj https://www.instagram.com/monoxylon3/.

Brkati Som in Bober

… tako slikovito smo poimenovali deblaka, ki smo ju izdelalovali letošnje poletje, poimenovali pa po romanu Janeza Jalna, Bobri. V uporabo Ljubljanici smo prvega prepustili 1. julija, drugega pa 6. septembra. Medtem ko je izdelava Brkatega Soma bila relativno lahka in hitra (zanj smo porabili 158,5 delovnih ur s sodobnimi tesarskimi orodji), pa se je izkazalo, da je izdelava deblaka z izključno kamnitimi orodji, ki smo ga poimenovali Bober, precej trd oreh. Z obilico truda ter natančno odmerjenimi udarci s kamnitimi sekirami (ter z novostjo, ki se je pojavila pred 5500 leti – bakrenimi sekirami) ter tudi s pomočjo tehnike izžiganja pa smo ga na koncu (po 342,5 urah dela ter 40 urah gorenja) le uspeli streti. Na srečo je Maticu in Lacotu, ki sta to poletje na račun gradnje deblakov pridobila marsikateri žulj, pomagalo cel kup ljudi. Od prostovoljcev, do prijateljev (Ana in Andrew, super sta, hvala za vajino pomoč!), študentov (Karla in Katja, tudi vama hvala za pomoč!) ter mnogih mimoidočih radovednežev, od katerih so nekateri napredek gradnje vzpodbudno spremljali vsakodnevno (Nina je tukaj absolutna zmagovalka).

Ob takšnem načinu oživljanja dediščine ter gradnji plovil, ki so v prazgodovini na Ljubljanskem barju predstavljala edino transportno sredstvo, smo se poleg dela na različnih dogodkih družili in zabavali z mnogimi, ki jih zanimajo pretekle zgodbe, ki jih posredujejo deblaki. Eden izmed vrhuncev dogajanja je bila Mednarodna regata deblakov, o kateri smo že pisali, uraden tekmovalen čoln pa je predstavljal prvi izmed deblakov, ki smo ga izdelali tekom letošnjega projekta. Dogodek je bil odlično obiskan, mnogi so med veslanjem z deblaki ter v preizkušanju v veščinah, s katerimi so si lajšali življenje prazgodovinski prebivalci Barja, ugotavljali, da je dediščina lahko cel žur (»Super, super projekt!« Navdušeni kajakaši; »Podpiram tovrsten način širjenja naše kulturne dediščine. Samo tisti, ki vedo od kod prihajajo, vedo tudi gam grejo« Anonimnež; »Stopped by on our way into the city center – attracted by all the hard chopping that was going on, and had to ask the story!! Amazing idea! So great to see projects like this happening… livig history is wonderful. Good luck and thank you!« Lisa (USA), Hans (Austria); »Good job guys. Well done for all the hand work and efford! Srečno!« Anna; … so samo nekateri komentarji iz naše knjige vtisov). Z lokalnimi in tujimi ekipami (katerih predstavniki so bili upravljalci UNESCO dediščine kolišč iz Avstrije, Nemčije ter Italije) smo tekom celotnega dneva v zdravem športnem duhu preizkušali, kdo bolje vihti vesla plovil, ki danes vsaj v Evropi niso več v uporabi. So pa plovila, izdelana iz enega samega debla v uporabi marsikje drugje po svetu, kjer v danšnjem času še vedno predstavljalo pomembno sredstvo za preživetje tamkajšnih prebivalcev.

 

Ko se je navdušenje po regati poleglo (naslednje leto gre Navis na 5. mednarodno regato deblakov v Italijo), je ekipa za en mesec odšla na zaslužen dopust. In kaj smo med drugim počeli v vsem tem času? Logično, veslali z deblaki 🙂 Tokrat na Češkem, na jezeru Rozkoš, kamor so nas povabili kolegi iz Expedice Monoxylon III. Del ekipe Projekta Navis se bo namreč naslednje leto skupaj z njimi odpravil na trotedensko veslanje z deblakom po grških otokih, s ciljem na Kreti. Skupaj bomo skušali ugotoviti, ali so deblaki v preteklosti lahko kljubovali tudi morju, ki za veslanje z deblakom pomeni precej bolj zahtevno okolje kot reke.

Po vrnitvi iz Češke in s spočitimi glavami smo se lotili še dokončanja drugega deblaka, ki nas je ves ta čas čakal pod cerado na Špici.  Kot že omenjeno, zanj smo porabili precej več delovnih ur, saj kamnita orodja pač ne delajo tako dobro kot železna. Fizično delo je bilo veliko bolj naporno, tehnika izžiganja dna deblaka pa se vsaj tokrat ni izkazala za najbolj učinkovito, požgati nam je uspelo zgolj nekaj cm dna deblaka. Ne glede na to pa je ogenj v deblaku požel val navdušenja v ekipi, saj smo to tehniko uporabljali prvič, še posebej romantična pa se je izkazala ob poletnih večerih 🙂 . Drugi deblak smo tako dokončali septembra, a smo ga takoj po splavitvi morali potopiti na dno Ljubljanice. Zaradi predolge izpostavljenosti suhemu in vročemu zraku je bil les namreč že dodobra načet in deblak je moral na rehabiltacijo pod vodo. Nekaj dni nazaj smo ga osvobodili iz rečnega dna in vse kaže, da bo nared za lagodno veslanje po reki.

Med vsem tem časom pa smo z lanskim – rimskodobnim – in letošnjim prazgodovinskim, preživeli nešteto ur na Ljubljanici. V vročih poletnih dneh smo ob popoldnevih in večerih v Kajak kanuju deblake odvezali in se podali višje po Ljubljanici v iskanje mirnih kotičkov in prostorov za uživaško preživljanje prostega časa v dobri družbi. Pred dnevi smo se na Ljubljanici pridružili tudi shodu Skupaj za reke v organizaciji Balkan River Defence / BRT3, ki se bori proti grajenju jezov in hidroelektraren na rekah po Balkanu in jim tako vsaj malo pomagali biti še bolj slišani v njihovi nameri reševanja teh rek, ki takšne kot so – prosto tekoče in nezajezene – predstavljajo pomemben vidik življenja ljudi in narave ob njih.

In kaj bomo še zganjali letos? V kratkem se bomo ponovno odpravili v Krakovski gozd, kjer smo dobili vsa drevesa za naše deblake in se gozdu poskušali oddolžiti tako, da bomo v njem posadili več mladih dreves. Izgleda tudi, da bo letos jesen kar dolgo radodarna s toploto in soncem, tako da bomo še večkrat skočili v deblake in se po napornih dnevih sproščali na reki tako, kot so se že več kot 5000 let nazaj. Deblaki bodo kakšen dan privezani tudi na Špici, tako da če boste hodili tam mimo in nas zagledali, nas pocukajte za rokav in lahko gremo skupaj veslat… Konec oktobra bomo nato prazgodovinska deblaka pripravili na zimsko spanje – do naslednje pomladi ju bomo potopili na rečno dno – z rimskim pa se bomo po Ljubljanici podili še do konca novembra.

In ker čas teče veliko hitreje in nas večkrat prehiti, smo pričeli snovati ideje tudi že za Projekt Navis 2019, pa 2020 in 2021. Kmalu vam razkrijemo, kaj bomo počeli naslednje leto. Velike načrte imamo pa predvsem za 2020 in 2021, leti, ki bosta za Projekt Navis, če bo šlo vse po načrtih, izjemno pomembni in še bolj zabavni… Več o tem pa kdaj drugič 🙂

 

Graditelji deblakov se predstavijo : Matic / The builders of the logboats present themselves: Matic

A man who works with his hands is a labourer; a man who works with his hands and his brain is a craftsman; but a man who works with his hands and his brain and his heart is an artist. ~Louis Nizer (1902–1994)

My name is Matic and I am one of the main craftsmen building the two logboats. For me, working with wood has always been a passion and a way to connect with past and present culture, and also to create something for the future. Every action taken during carving these logboats helped me reconnect and better understand the wood-working techniques used in the past.

The challenges met while carving with stone tools instilled in me the deepest respect for our prehistoric ancestors. I am humbled by this experience and excited to finally take the boat to water when it will be ready.

“Človek, ki dela z rokami, je delavec; človek, ki dela z rokami in možgani je rokodelec; a človek, ki dela z rokami in možgani in srcem, je umetnik.” ~Louis Nizer (1902–1994)

Moje ime je Matic in sem eden izmed glavnih rokodelcev, ki gradijo letošnja deblaka. Delo z lesom mi že od nekdaj predstavlja veliko strast v življenju ter način, s katerim se lahko povežem s preteklostjo. Konec koncev pa lahko tako ustvarjam nekaj tudi za prihodnost. Vsak korak v izdelavi deblakov mi pomaga, da se bolje povežem sam s sabo, hkrati pa bolje razumem obdelavo lesa v preteklosti.

Veliki izzivi, s katerimi se soočamo med tem projektom, me silijo k še večjemu spoštovanju do naših prednikov. Ta izkušnja me dela hkrati tudi ponižnega do načina življenja v prazgodovini in komaj čakam, da čolna prepustimo v uporabo reki.

Graditelji deblakov se predstavijo: Karla

Moje ime je Karla in sem študentka 3. letnika arheologije. Za Projekt Navis sem se odločila zaradi prakse v okviru študija in ker je trenutno edini projekt eksperimentalne (izkustvene) arheologije v Sloveniji. Eksperimentalna arheologija se ravno zaradi tega projekta vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji, kar pomeni korak naprej v njenem razvoj.

Ne glede na to, da je delo težko, mi izdelava prazgodovinskih deblakov predstavlja prijetno izkušnjo. Šele skozi takšno delo lahko razumem koliko časa, energije in moči so koliščarji potrebovali za izdelavo enega deblaka. Lahko sem tudi priča predmetom o katerih sem do sedaj lahko samo brala ali jih opazovala skozi stekleno vitrino v muzejih. Veseli me, da je projekt namenjen javnosti, saj lahko na tak način ljudem približamo našo skupno dediščino. Skozi izdelavo deblakov ljudem pripovedujemo zgodbo o arheoloških predmetih in jim tako približamo košček njihove zgodovine. Upam, da bo v prihodnje več takšnih projektov!

Graditelji deblakov se predstavijo: Andrew / Builders of the logboats present themselves: Andrew

Having been involved in archaeology in England for nearly six years, Projekt Navis was an opportunity I couldn’t miss. I currently work in commercial archaeology for Cambridge University (CAU), and have worked for a few smaller companies. Having found prehistoric tools on excavation, it is profoundly interesting and educational to actually use replica prehistoric tools for their intended purpose, and to learn how to best apply them to each specific purpose; not to mention learning about how to construct a prehistoric log boat from scratch!

It is also a great opportunity to engage with the public and represent archaeology and heritage in a visceral, practical way. This is a great project and I’m proud to be involved in an international effort to promote experimental archaeology and heritage. Chopping wood also just feels good!

V Angliji delam v arheologiji že šest let in Projekt Navis se je ponudila kot priložnost, katere preprosto nisem mogel zamuditi. Trenutno delam na Univerzi v Cambridgu, v njihovi terenski enoti, pred tem pa sem na izkopavnajih delal za nekaj manjših podjetij. Glede na to, da sem izkopaval tudi prazgodovinska najdišča in raziskoval kamnita orodja, je zelo zanimivo in poučno delati z njihovimi replikami. Tekom projekta jih uporabljamo v takšnih kontekstih, kot so jih uporabljali tudi v prazgodovini in se sproti učimo kakšen je bil njihov prvoten namen. Da ne omenjam, kako zelo zanimivo je iz nič zgraditi prazgodovinski deblak!

Projetk Navis je tudi odlična priložnost povezovanja javnosti in dediščine ter predstavljanja arheologije na živ in praktičen način. Ponosen sem, da sem lahko vključen v promocijo izkustvene arheologije in dediščine. In nenazadnje, obdelovanje lesa preprosto dane dobro!

Koliščarska naselbina Stare gmajne na Verdu pri Vrhniki

avtor: Karla Varga

V drugi polovici 4. tisočletja pr. n. št. se je na jugozahodu Ljubljanskega barja razprostrirala prazgodovinska naselbina Stare gmajne. V tem času je bilo Barje prekrito s plitvim jezerom, ki se je sčasoma skrčilo. Priče temu so ostanki omenjene koliščarske naselbine, na katere so arheologi naleteli leta 1992. Nadaljnje raziskave med leti 1995 in 2007 pa so še razširile vedenje o tedanjih prebivalcih Ljubljanske kotline.  Kolišča so prazgodovinske vasi na kolih, ki se pojavljajo na jezerskih in močvirnatih območjih alpskega prostora. Gre za arheološki fenomen, ki mu sledimo od vzhodne Francije, Švice, južne Nemčije, Avstrije, severne Italije pa vse do Slovenije. Od leta 2011 so kolišča okoli Alp vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Med kolišči, ki prispevajo k predstavitvi prazgodovinskih koliščarskih civilizacij, prisotnih v alpskem prostoru od 5. do 1. tisočletja pr. n. št. sta tudi dve skupini kolišč na Ljubljanskem barju.

Območje Starih gmajn je bilo dvakrat poseljeno, prvič v poznem 34. stoletju pr. n. št. in drugič v poznem 32. stoletju pr. n. št. Ti dve fazi sledita umikanju nekdanjega jezera, ob katerem sta naselbini bili postavljeni. Pri arheoloških raziskavah so arheologi prišli do izjemnih najdb. Ena izmed teh je najstarejše leseno kolo na svetu, staro več kot 5000 let, nedaleč od njega pa je bila odkrita lesena os za nasaditev kolesa. Po mnenju strokovnjakov sta pripadala dvokolesnemu vozu, ki je bil bolj primeren za hribovite predele zaledja Ljubljanske kotline. Vleklo ga je govedo. Kolo je sestavljeno iz dveh jesenovih plošč, spojenih s štirimi hrastovimi zagozdami, s pravokotno odprtino na sredini za nasaditev osi, ki je izdelana iz enega kosa hrastovega lesa. Zaradi starosti in tehnološke dovršenosti sta najdbi uvrščeni v vrh svetovne kulturne dediščine, medtem ko način izdelave in upoštevanje različnih lastnosti lesa kažejo na izredno spretnega mojstra in poznavalca lesenih vrst. Arheologi so naleteli tudi na ostanke dveh deblakov iz hrastovega lesa. Deblaki so plovila, narejeni iz enega debla in koliščarji, ki so živeli ob jezerih so jih najpogosteje uporabljali kot prevozno sredstvo. Uporabljali so jih tudi pri vsakdanjih opravilih, kot je ribolov ter za prevoz težjih tovorov.

Talilne posode kažejo, da so se koliščarji ukvarjali tudi z metalurgijo bakra. Med najdbami iz Starih Gmajn izstopajo še ostanki preje, katera je služila za izdelavo vrvi in finejših tekstilij kot je platno. Tkanine so izdelovali s pomočjo predilnih vretenc in preslic, tkali so pa jih s pokončnimi statvami z utežmi za nitke. Pri šivanju so si pomagali z iglami, ki so bile narejene iz živalskih kosti. Najdbe različnega orodja, pripomočkov ter rastlinskih in živalskih ostankov kažejo, kako so se prehranjevali, kako so pripravljali hrano in v kakšnih okoljskih razmerah so živeli. Ukvarjali so se predvsem s poljedelstvom, živinorejo in lovom.

Prigode s koliščarskimi deblaki je uprizoril Janez Jalen v trilogiji Bobri. Otroški lok iz lesa tise je bil namenjen igri in učenju veščine lova, medtem ko je sekira iz žada prišla iz severozahodne Italije, najverjetnej po trgovinski poti …