EXPEDICE MONOXYLON III – zaključek dogajanja

PC: Honza Barton

Od našega zadnjega zapisa https://projektnavis.com/2019/06/03/expedice-monoxylon-iii-osrednji-del/ je minil že več kot en teden in v tem času se je veliko zgodilo. Pedvsem pa smo uspeli pripluti na Kreto!

Ampak lepo po vrsti. Enajsti dan ekspedicije smo iz otoka Folegandros izpluli naravnost proti Santoriniju. Tej odločitvi je botrovalo dejstvo, da je bila za naslednje dni glede vetra slaba napoved. Ta naj bi pihal od juga in bi nam najbrž preprečil sprva predvideno pot iz otoka Folegandros preko otokov Sikinos in Ios na Santorini. Posledično smo se odločili za sicer daljšo, ampak glede na smer vetra bolj ugodno pot. To seveda ne pomeni, da je bila naša plovba enostavna. Z močnim vetrom iz jugozahoda, ki nas je potiskal stran od Santorinija, smo se borili celih 45 km poti. Veter je dvigoval valove, ki so dosegali 2 in več metrov višine. Iz spremljevalnega katamarana nam je deblak, ko se je pogrezal v presledke med valovi, občasno popolnoma izginil iz oči. Jadro smo si drznili dvigniti šele v zadnji tretjini poti in le-to se je dobro odrezalo. Poleg tega, da je povečalo brzino plovbe na 6 in več km na uro, je hkrati krmarju pomagalo obvladovati deblak med vijuganjem po valovih. Santorini smo utrujeni ampak zadovoljni dosegli po 9,5 urah plovbe. Po odprtem morju smo prepluli najdaljšo etapo do sedaj!

Pod skupno oznako Santorini se pravzaprav skriva pet večjih in manjših otokov, ostankov nekdanjega velikega otoka, ki ga je uničil izbruh vulkana. Največja obdajata kaldero, ki jo je po izbruhu pred 21.000 leti zalilo morje.

Mi smo se sprva zasidrali na vzhodni obali zahodnega otoka Thirasia. Šele naslednji dan smo se odpravili preko otočka Nea Kameni, ki leži na sredini kaldere, na največji vzhodni otok Santorini. Tudi ta pot ni bila preprosta, poleg močnega južnega vetra in visokih valov smo morali paziti na ladijski promet – še ena težava, s katero se naši neolitski predhodniki niso rabili obremenjevati. Zasidrali smo se v marini na južni strani otoka, obrnjeni proti Kreti, našemu naslednjemu cilju. Pred nami je bil dan in pol načrtovanega počitka, preden smo se odpravili na našo najdaljšo in najbolj zahtevno plovbo. Ta čas smo se odločili izkoristiti za obisk Santorinija in njegovih zgodovinskih znamenitosti, predvsem Akrotirija, mesta, ki ga je pred 3.600 leti pokopal vulkanski izbruh. Ampak prav zaradi vulkanskega pepela se je mesto dodobra ohranilo in je danes poznano tudi pod vzdevkom grški Pompeji.

Akrotiri je najbolje ohranjeno kikladsko naselje iz bronaste dobe, ki je bilo uničeno pri izbruhu vulkana v 16. stoletju pred našim štetjem. Pokopane pod vulkanskim pepelom so se ohranile hiše, lepe freske in drugi umetniški izdelki.

Najstarejše sledi poselitve so arheologi datirali v neolitik oz. v 5. tisočletje pred našim štetjem. V tem času je na območju bodočega Akrotirija stala majhna naselbina ribičev in poljedelcev. Ta se je postopoma razvijala in doživela pomemben razmah proti koncu 3. tisočletja. Pomemben dejavnik tega naglega razvoja je bila lega na pomorski trgovinski poti, ki je povezovala celinsko Grčijo z minojsko Kreto in Ciprom na vzhodu. Najbolj pomemben artikel trgovinske izmenjave je bila bakrova ruda, dokaz trgovinskih povezav so tudi najdbe tuje provenience, predvsem lončenine.

Akrotiri je prosperiral nadaljnjih 500 let. Mestne četrti z večnadstropnimi hišami je so povezovale tlakovane ceste, pod njimi se je skrival dovršen kanalizacijski sistem. Posamezne hiše so bile okrašene s čudovitimi freskami, k nam prikazujejo nekdanje življenje v pestrih barvah. Pomembna je bila produkcija visoko kakovostne lončenine, ter drugih specializiranih obrti.

To vse je v hipu izginilo ob vulkanskem izbruhu v 16. stoletju pred našim štetjem. Mnogi ga primerjajo z izbruhom Vesuva leta 79 pred našim štetjem, ko je vulkanski izbruh uničil cvetoči mesti Pompeje in Herkulanum. Za razliko od rimskih prebivalcev omenjenih mest je prebivalce Akrotirija na bližajočo se katastrofo dve leti prej opozoril močan potres. Odsotnost trupel ponesrečencev (za razliko od Pompejev) je arheologe utrdila v domnevi, da so prebivalci po tem potresu mesto zapustili,  vulkanski pepel pa je prekril v tistem času že opuščene in deloma tudi porušene zgradbe. Od inventarja je ostalo le tistih nekaj predmetov, ki so jih ubežniki v paniki pustili za seboj.

Del ohranjenih ostalin je predstavljen v muzeju, kjer so odkrite ruševine hiš zavarovane z obsežno streho in dostopne vsem radovednim obiskovalcem Santorinija.

Po kratkem premoru se je naša odprava podala na predzadnjo ampak najbolj pomembno etapo plovbe, od Santorinija na Diov otok, ki leži pred severno obalo Krete. Od tega malega otoka nas je ločilo 110 km odprtega in razburkanega morja. Nestanovitno vreme oz. veter in napovedi, ki se niso izkazale na najbolj točne, so nas prepričale, da smo odrinili v zgodnjih jutranjih urah, ko je morje še najbolj mirno. Tako se je 14. dan ekspedicije začel v popolni temi, v daljavi smo le slutili obrise dveh otočkov Christiani, ki sta od Santorinija oddaljena 21 km v jugo – jugozahodni smeri. Tudi mi smo ubrali to smer, deloma zato, ker so otoki pomembna navigacijska točka pri plovbi na Kreto, deloma pa zato, da smo še v mirnem vetru ampak že metrskih valovih čim dlje pluli proti zahodniku. Pred nami je bilo predvidenih 30 ur plovbe …

Čez nekaj ur, pravzaprav že blizu opoldneva in na višini Christianije, smo prvič poskusili dvigniti jadro in jadrati z bočnim vetrom (spreminjajoči se zahodnik, zahodo – severozahodnik, 2-3 bf). Zaradi uporabe jadra se je sicer povečala povprečna hitrost plovbe iz 4 na 5 km na uro, ampak veter nas je potiskal iz začrtane poti čedalje bolj proti vzhodu. Tako smo postopoma izgubljali dopoldan priborjeni položaj zahodno od Diovega otoka (v smeri jugo jugozahod) in pluli več ali manj naravnost proti jugu. To nas je začelo nekoliko skrbeti, ker ob obali Krete po navadi piha vztrajen močan zahodnik, ki bi nam lahko povzročal težave. Prvotna ideja je namreč bila, da bomo v zadnji četrtini plovbe severozahodno od Dia in tako izkoristili moč tega stalnega vetra za zadnje ure plovbe.

V noč smo zapluli že precej utrujeni, ampak polni optimizma. Že pred nekaj urami se je namreč na južnem obzorju pokazala Kreta in mi smo lahko popravili smer ravnajoč se po značilni silhueti kretskih gora. Veter se je nekoliko umiril, le valovi, visoki do 1,5 m, so še zmeraj prihajali iz zahoda. Pluli smo proti jugu, naravnost na Diov otok. V prvih urah po polnoči se je tudi morje umirilo in mi smo pluli v skoraj popolni temi, ravnajoč se le po lučeh našega katamarana, ki nam je določal smer plovbe. Kako bi pluli naši predniki? Najbrž bi znali določiti smer glede na položaj zvezd, ki jih je bilo tudi tisto noč polno nebo …

V zgodnih jutranjih urah smo bili že blizu Diovega otoka, ki se je jasno črtal kot temna senca na ozadju silhuete Krete. Že nekaj časa smo se borili z naraščajočim vetrom in valovi od zahoda in to dobesedno za vsak meter, da smo uspeli ohraniti položaj oz. smer plutja proti jugu. Naša hitrost, tudi vpričo utrujenosti, je padla na 2 km na uro. Šele vzhod sonca in pred predzadnja menjava posadk nam je dala dovolj moči, da dosegli položaj na nivoju otoka in zahodno od njega. Za nami je bilo že več kot 26 ur plovbe in mi smo končno pluli proti pristanišču. Še zadnjih nekaj kilometrov in smo obpluli zahodni rt Diovega otoka in zapluli v varni zatok na njegovi južni strani. Ura je bila 9.00, za našimi hrbti se je jasno črtala Kreta, pristanišče in mesto Heraklion ter za njim Juktas – sveta gora Minojcev. Po preplutih 116 km in 28,5 urah plovbe smo bili (skoraj) na cilju! Končno z zahodnim vetrom v hrbtu smo dvignili jadro in odpluli do obale s hitrostjo 5,2 km na uro in to brez veslanja! Od Krete nas je ločilo le še nekaj ur plovbe in en dan počitka.

Zadnji, 15. dan odprave smo izpluli iz Diovega otoka proti obali Karteros vzhodno od Herakleiona. Za razdaljo 15 km smo porabili malo manj kot 3 ure in del poti tudi prejadrali. Pristali smo na plaži blizu območja, kjer grški arheologi že dolgo iščejo pristanišče Amnisos, ki naj bi pripadalo najpomembnejši minojski palači Knosos. Od tu je po Homerju kralj Idomeneas izplul proti Troji, tu se je tudi ustavil Odisej na svoji dolgi poti domov. Nam pa ta točka ni pomenila le še enega postanka naše osebne odisejade, pač pa odlično mesto za zaključek ekspedicije Monoxylon III, ko smo končno lahko vzkliknili: KRETAAAA!!!

EXPEDICE MONOXYLON III / osrednje dogajanje

Foto: Honza Barton / Expedice Monoxylon III

V zadnjem zapisu smo se razšli na Serifosu https://projektnavis.com/2019/05/28/expedice-monoxylon-iii-zacetek/. Kaj se je od takrat dogajalo z nami in z ekspedicijo? Začetek je bil dober, konec pa malo manj in dan počitka, ki je pred nami, bo prišel še kako prav.

Neugodne vremenske razmere četrtega dne so nas spremljale še v peti dan ekspedicije. Še več vetra, še večji valovi in še močnejši tok v napačno smer … Vendar nam je borbeno le uspelo doseči dnevni cilj in za zaslužen nočni počitek nas je tako gostil otok Serifos. Le 13 km veslanja pa nas je naslednji dan ločilo od cilja šestega dne – Sifnosa. Nagle vremenske spremembe, ki se pogosto ne skladajo z napovedjo, so nas napeljale k razmisleku o razmerah v Egejskem morju. Narava namreč še zdaleč ni zanemarljiv faktor takšne pomorske ekspedicije. Kot zna biti na eni strani izjemno gostoljubno, po drugi pa ekstremno negostoljubnok kopno grških otokov, je takšno tudi neskončno modro morje, ki  jih obdaja.

Pomembno vlogo pri pomorskih popotovanjih ne igrajo le razdalje, ampak predvsem veter in morski tokovi. Veter je prav odločujoči fenomen in lahko olajša premagovanje razdalj, spet drugič plovbo oteži in malodane za nekaj časa celeo onemogoči. Glede na to, da z deblakom plujemo od Aten do Herakliona v smeri severo severozahod – jugo jugovzhod, je naša največja skrb na začetku bil veter, ki ga tukaj imenujejo MELTEMIA. Le-ta slovi kot močan in izjemno suh veter, ki po morju divja čez dan, zvečer pa se umiri in lahko plovbo v juliju in avgustu onemogoči tudi za več dni. Prav zaradi njega smo se ekspedicijo odločili izpeljati maja in junija. Posledica vetra so tudi tokovi, ki so tukaj lahko precej nepredvidljivi. Tako je naša pozornost večkrat usmerjena v ta dva pomembna morska pojava, ki močno vplivata na naše napredovanje.

Začetek dneva na Sifnosu smo izkoristili za jutranji tek navkreber, da smo s fizkulturo dodobra predramili naša telesa in si v daljavi ogledali cilj sedmega dne in prvi mejnik potovanja – otok Melos. Le-ta je poznan kot nahajališče obsidiana – vulkanskega stekla. Gre za v prazgodovini izjemno pomembno surovino, ki je v Kikladskem prostoru kot trgovsko blago bila cenjena že v neolitiku. Med drugim je meloški obsidian bil odkrit tudi na Kreti, kar predstavlja enega izmed temeljnih dokazov uporabe morskih poti po Egejskem morju že pred 8000 leti. Osmi dan, dan »počitka« na Melosu smo izkoristili za malo kopenske aktivnosti – obisk nahajališč obsidiana.

Kaj pa pravzaprav je obsidian? Kot rečeno, gre za vulkansko kamnino, ki predstavlja naravno steklo. Ustvarjeno je, ko se še vroča lava razliva pod morsko gladino in se nato zelo na hitro strdi. Navkljub temu, da so številni vulkani s svojimi izbruhi povzročili veliko naravnih katastrof v prazgodovinskem Egejskem prostoru in izbrisali marsikatero civilizacijo, pa so ravno oni odločilno pripomogli k razvoju teh bogatih in družbeno, ekonomsko ter kulturno izjemno vplivnih civilizacij. Namreč, ravno zaradi dragocenega vulkanskega stekla so posamezne manjše skupnosti na Kikladih med seboj pričele intenzivneje komunicirati, saj so med sabo po pomorskih poteh trgovale s surovci obsidiana, ki so jih nato predelovale v izjemno učinkovita orodja.

Ekspedicijo smo naslednje jutro, oz. noč, pričeli že zarana. Močan veter, napovedan za popoldan, nas je namreč, če želimo cilj doseči v zastavljenem času, prisilil v začetek veslanja že ob štirih zjutraj. Deveti dan nam je ob koncu veslanja in jadranja z le deloma ugodnim vetrom, zatočišče dal otok Folegandrou. Da strnemo misli na polovici naše poti proti Kreti:

  • preveslali smo 221 km
  • na morju smo v deblaku preživeli do sedaj 50 ur in 45 minut
  • povprečna hitrost plutja je bila 4,31 km na uro
  • deblak je stabilno plovilo, ki se zelo dobro obnese v valovih tudi do 1,5 m višine
  • uporaba jadra tudi ob bočnem vetru poveča hitrost plovbe na 6 in več km na uro

In naša nadaljnja pot? Pred nami sta dve možnosti: doseči Santorini preko otokov Sikinos in Ios, kar vključuje dva postanka, ali pa odveslati neposredno na Santorini, kar se trenutno zdi boljša izmed obeh možnosti. Kakorkoli, s tem si bomo glavo razbijali jutri. Ekspedicija namreč že zahteva prvi davek… Mišice so utrujene in razbolele, vreme je ves čas nepredvidljivo. Nekaj slabe volje je povzročil tudi spočetka negostoljubni sprejem na Melosu, česa iz poprejšnjih dni nismo vajeni. Za večino od nas je tako dan počitka prišel zelo prav, upamo da bo ta jutrišnji prinesel spočita telesa in ugoden zahodni veter …

 

EXPEDICE MONOXYLON III / izpluli smo

Screenshot_20190528_124604_com.google.android.apps.maps (1).jpgPC: Honza Barton

V četrtek, 23. maja, se nam je ob 11.00 končno uspelo usesti v naš najet kombi in se odpraviti  na 1600 km dolgo pot proti Atenam. Petkovo jutro smo pričakali na severu Grčije, v bližini Soluna in se nato kar hitro odpeljali kopenskemu cilju naproti. V Atenah nas je pogostil kapitan našega spremljevalnega plovila Omerta, zvečer pa smo se v Lavrionu, prvemu pristanišču ekspedicije, srečali z ostalimi člani ekspedicije iz Češke. Naslednje jutro smo posvetili pripravi našega deblaka na dolgo morsko pot in odveslali proti drugemu pristanku na otoku Makronisou. Pot ni trajala dolgo, do tja je bilo namreč le 9 km veslanja, ki pa je bilo za prvi, bolj kot ne testni dan, čisto dovolj. Kljub temu, da nas je spremljalo izjemno mirno Egejsko morje, roke namreč še niso bile navajene večurnega veslanja. Drugi dan smo se odpravili še južneje, na otok Kea in ponovno nas je spremljalo čudovito vreme in neskončno modro morje. Na Kei so nas presunile lepote tega dela Egejskega prostora, kjer je v neolitiku nastala slavna naselbina Ayia Irini, ki je imela izrazito pomorski značaj. Tukajšnji ljudje so bili vešči pomorščaki, ki so preko morskih poti trgovali z ostalimi bližnjimi pomembnimi centri tega prostora (kot je bil npr. tisti na Santoriniju). Nikakor pa nas ni presunilo vreme tretjega dne – nevihta je prinesla s sabo nemirno morje, ki je povzročilo marsikatero nevšečnost. Odlični pogoji za veslanje prejšnjih dni so bili pozabljeni in pričela se je prva borba z morjem, ki je prineslo tudi prve morske bolezni. Vendar vsako vreme ima dve plati – v praksi smo lahko dodobra preizkusili možnost jadranja z rekonstrukcijo deblaka Bracciano. Tako smo na koncu (tudi zaradi uspešne uporabe jadra) bitko z naravo dobili člani Ekspedice Monoxylon III in se varno privezali na otoku Kithnos. Le še malo in dosegli bomo tudi cilj današnjega, četrtega dne ekspedicije, otok Serifos. Komaj čakamo, da vidimo kaj bo prinesel jutrišnji dan in če bo nadaljevanje tudi tako robinzonsko kot je bilo do sedaj. Sledite nam še naprej, če zanima tudi vas 🙂

 

EAC11 – Mednarodna konferenca o eksperimentalni arheologiji / Experimental Archaeology Conference

Včeraj smo končno po dolgi zimi iz dna Ljubljanice dvignili vse tri naše deblake. Ko smo jih očistili smo se prvič letos z njimi podali na krajše veslanje po reki. Ob tem je prišel tudi čas za ureditev misli po obisku mednarodne EXARC konference.

Organizatorja konference (združenje EXARC https://exarc.net in Univerza v Trentu) sta med 2. in 4. majem v Trento uspela privabiti številne predavatelje iz celega sveta. V dvanajstih sklopih smo slišali predstavitve zadnjih raziskav na področju eksperimentalne arheologije ter njihovih rezultatov. Le-ti nam pomagajo k dodatnemu razumevanju arheoloških podatkov in ponujajo odlično priložnost za predstavljanje starodavnih veščin, s katerimi so si življenje lajšali naši predniki.

Prvič smo se kot Projekt Navis konference udeležili tudi mi. Uspešno smo predstavili idejo projekta ter načrte za prihodnost. Želimo si namreč, da bi izkustvo grajenja historičnih plovil, ki se z vsako izvedeno sezono projekta poglablja in postaja intenzivnejše, dvignili na raven metodološko izpiljene eksperimentalne arheologije. Ta veja znotraj ustaljene arheološke prakse v Sloveniji še ne dosega pravega potenciala, Projekt Navis pa si v prihodnje želi delovati tudi v to smer. Poleg pridobivanja novega znanja, pa je konferenca poglobila stara poznanstva in prinesla nova prijateljstva znotraj EXARC družine. Ustvarili smo stike z isto mislečimi posamezniki, ki jih zanimajo podobna načela eksperimentalne arheologije – od izkustva do predstavljanja rezultatov in deljenja znanja z javnostjo.

Tovrstne konference predstavljajo tudi odlično priložnost za spoznavanje skritih kotičkov sveta – nas sta navdušila lagodno mesto Trento in surova narava Dolomitov. Izlet smo tako izkoristili tudi za nabiranje kondicije za prihajajočo Expedice Monoxylon III.

Za konec pa naj delimo še zgolj navdušenje nad našo zadnjo postojanko – obisk muzeja najbolj znanega človeka iz prazgodovine – Ötzija. Izjemno poučen in hkrati zabaven muzej razkriva njegovo življenje, v raziskovalnem centru pa potekajo številne arheološke raziskave, dodatno podkrepljene z naravoslovnimi analizami. Odlična ohranjenost Ötzijevih posmrtnih ostankov ter bogastvo predmetov, ki jih je na svoji zadnji poti nosil s sabo namreč predstavljajo neusahljiv vir podatkov o času prazgodovine v širšem srednje evropskem prostoru. Več informacij o muzeju in raziskavah dobite tukaj http://www.iceman.it/en/, še bolje pa bo, če muzej kar obiščete (Bolzano je z avtom oddaljen dobrih pet ur lagodne vožnje z avtom).


So, the logboats are out of the bottom of the river, working as new. And finally, there is also time to gather thoughts about inspiring EAC11 event and trip around beautiful Trento and Dolomites.  

The international conference was held at the Humanities Department of University of Trento between 2nd and 4th of May 2019. Organizers EXARC and the University of Trento managed to attract participants from all over the world. In twelve sessions we heard various paper- and poster presentations. We discussed the latest experimental archaeology researches and possibilities of the experience of the way of living in the past through different tools that experimental archaeology offers. 

 For the first time also Projekt Navis attended EXARC conference. We presented (hopefully successful) the idea of the project and our plans for its future. We hope that a much needed experience of building ancient vessels (this experience is for sure becoming deeper and more intense each season of the project) will help the project to develop into more experimental direction with the proper methodological approach.

 After the conference, we decided that we will become regular EAC attendants. It is an inspiring event and a good chance to meet new friends with the same taste for experimental archaeology and its public involvement. For sure it is also a good opportunity to travel to unknown places in this world and be thrilled with its beauty. We were amazed by the raw nature of the Dolomites and easy-going city of Trento. But in the end let’s not forget about Ötzi, a man with the most educational and also fun museum with a centre for humanities studies and natural sciences. Exceptionally preserved mummy with an impressive collection of artefacts presents an inexhaustible knowledge source about prehistoric times and true window on the past. You can get more info about the museum here http://www.iceman.it/en/. Or even better – go and visit it J. And after that – hike on one of many amazing peaks in the Dolomites. We did exactly that, let’s call it a little preparation for soon to come Expedice Monoxylon III http://www.monoxylon.cz.

Projekt Navis 2019 / Expedice Monoxylon III

Projekt Navis, s katerim želimo preko gradnje in uporabe starih plovil tovrstno dediščino ponovno narediti vidno in jo nameniti vsakdanji rabi, gre letos v “mednarodne vode”. Pred nami je velik izziv, ki pa s sabo prinaša tudi morebitna nova arheološka spoznanja in nepozabno avanturo – plovbo z deblakom po Egejskem morju. Priprave nanjo potekajo že kar nekaj časa, ideja pa bo v praksi zaživela maja in junija. A da ne prehitevamo, začnimo na začetku.

Ko so ljudje na območju Anatolije in Levante, na t.i. območju rodovitnega polmeseca, v mlajši kameni dobi prvič uspeli kultivirati žito, se je pričela kmetijska revolucija. Prva žitna polja na območju današnje Turčije so se skupaj z novimi prišleki naglo pričela širiti okrog območja Črnega morja in skrajnega juga Balkanskega polotoka v osrčje Evrope. Širitev poljedeljstva je potekala preko kopenskih poti, v zadnjem času pa mnoge znanstvenike podžiga ideja o širjenju zgodnje poljedelskih družb tudi preko morja. Postavlja se namreč vprašanje, ali so že naši predniki iz časa mlajše (morda tudi že starejše) kamene dobe bili zmožni pluti po odprtem morju? Eno izmed znanstvenih orodij preverjanja te hipoteze ponuja eksperimentalna arheologija. Le-ta kot kot odgovor na vprašanje o tem, kakšna plovila so bila v času kmetijske revolucije uporabljana za plovbo, ponuja iz enega samega debla stesano plovilo – deblak. Iz preteklosti poznamo mnoge odprave, ki so s preprostimi plovili skušale pluti od točke A do točke B in tako odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Naši kolegi iz Češke so tako leta 1998 zgradili rekonstrukcijo mlajšekamenodobnega deblaka odkritega na jezeru Bracciano v Italiji in v okviru Expedice Monoxylon II (to bil je namreč njihov že drugi tak podvig) s plovbo ob obalah Italije, Francije, Španije in Portugalske skušali dokazati njegovo uporabnost tudi na morju. A ker arheološka radovedna narava nikoli ne spi, se bomo letos s še ambicioznejšim projektom in z istim, a »servisiranim« deblakom, podali na tri tedne trajajočo plovbo od Aten preko Egejskih otokov do Krete.

Začrtana pot od Aten do Krete bo predvidoma trajala tri tedne. / The route from Athens to Crete will take us 3 weeks.

Tej drzni odpravi, imenovani Expedice Monoxylon III pa se pridružujemo tudi mi v okviru letošnje izvedbe Projekta Navis. Za čas plovbe smo izbrali maj in junij, najbolj ugodna meseca kar se tiče vetra in tokov. S podvigom želimo raziskati najstarejše plovne poti, ki so podkrepljene z arheološkimi najdbami iz časa mlajše kamene dobe iz Cipra, Krete in drugih Egejskih otokov ter iz istega časa potrditi možen obstoj trgovine z obsidianom med Egejskimi otoki. In ker posamezni sledovi na originalnem Bracciano deblaku kažejo znake morebitne uporabe jadra, bo letošnja ekspedicija ob primernem vetru preverjala tudi možnosti uporabe jadra. Nestrpno že čakamo pričetek plovbe ter rezultatov, ki jih bo dala. Splujemo 25. maja, sproti vas bomo obveščali o poteku ekspedicije, ob vrnitvi k domači Ljubljanici pa bomo za vas pripravili posebno predstavitev njenega poteka in dosežkov.

Rekonstrukcija deblaka Bracciano, ki so ga izdelali kolegi iz Češke. / Reconstruction of the logboat from lake Bracciano made by our colleagues from Czech Republic.

In kaj bomo še počeli, da poletni meseci ne bodo prazni brez zvokov udarcev orodja ob deblo? Vse tri naše deblake, rimskega in dva prazgodovinska, bomo pripravili za plovbo. Urejene bomo skušali dati v trajno uporabo reki Ljubljanici in vsem, ki uživajo v plovbi s starimi plovili. Pilotsko bo projekt potekal letošnje poletje na Špici v Ljubljani, ob tem pa bomo izvajali še posamezne promocijske aktivnosti v obliki izkustvenih delavnic. Četudi ne bomo zgradili novega čolna, pa bo Projekt Navis 2019 nadvse zanimiv, tako da nas spremljajte!

Od otoka do otoka nam boste lahko sledili na tej spletni strani in na naših več kot družabnih omrežjih FB https://www.facebook.com/projektnavis/ in IG https://www.instagram.com/projekt_navis/.

Ampak še predno se podamo na avanturo začinjeno s prazgodovinsko noto, vročim poletnim soncem, vetrom ter soljo bomo do trenutka odhoda predstavili samo ekspedicijo, idejo v njenem ozadju, kako potekajo priprave nanjo, deblak Bracciano ter vam skušali orisati prazgodovinski izgled otokov mimo katerih bomo pluli.

Vas zanima še kaj več o Expedice Monoxylon III? Kliknite na spletno stran ekspedicije https://www.google.com/search?client=opera&q=monoxylon+III&sourceid=opera&ie=UTF-8&oe=UTF-8 in nas zasledujte tudi tukaj https://www.facebook.com/monoxylon3/, oziroma tukaj https://www.instagram.com/monoxylon3/.

Brkati Som in Bober

… tako slikovito smo poimenovali deblaka, ki smo ju izdelalovali letošnje poletje, poimenovali pa po romanu Janeza Jalna, Bobri. V uporabo Ljubljanici smo prvega prepustili 1. julija, drugega pa 6. septembra. Medtem ko je izdelava Brkatega Soma bila relativno lahka in hitra (zanj smo porabili 158,5 delovnih ur s sodobnimi tesarskimi orodji), pa se je izkazalo, da je izdelava deblaka z izključno kamnitimi orodji, ki smo ga poimenovali Bober, precej trd oreh. Z obilico truda ter natančno odmerjenimi udarci s kamnitimi sekirami (ter z novostjo, ki se je pojavila pred 5500 leti – bakrenimi sekirami) ter tudi s pomočjo tehnike izžiganja pa smo ga na koncu (po 342,5 urah dela ter 40 urah gorenja) le uspeli streti. Na srečo je Maticu in Lacotu, ki sta to poletje na račun gradnje deblakov pridobila marsikateri žulj, pomagalo cel kup ljudi. Od prostovoljcev, do prijateljev (Ana in Andrew, super sta, hvala za vajino pomoč!), študentov (Karla in Katja, tudi vama hvala za pomoč!) ter mnogih mimoidočih radovednežev, od katerih so nekateri napredek gradnje vzpodbudno spremljali vsakodnevno (Nina je tukaj absolutna zmagovalka).

Ob takšnem načinu oživljanja dediščine ter gradnji plovil, ki so v prazgodovini na Ljubljanskem barju predstavljala edino transportno sredstvo, smo se poleg dela na različnih dogodkih družili in zabavali z mnogimi, ki jih zanimajo pretekle zgodbe, ki jih posredujejo deblaki. Eden izmed vrhuncev dogajanja je bila Mednarodna regata deblakov, o kateri smo že pisali, uraden tekmovalen čoln pa je predstavljal prvi izmed deblakov, ki smo ga izdelali tekom letošnjega projekta. Dogodek je bil odlično obiskan, mnogi so med veslanjem z deblaki ter v preizkušanju v veščinah, s katerimi so si lajšali življenje prazgodovinski prebivalci Barja, ugotavljali, da je dediščina lahko cel žur (»Super, super projekt!« Navdušeni kajakaši; »Podpiram tovrsten način širjenja naše kulturne dediščine. Samo tisti, ki vedo od kod prihajajo, vedo tudi gam grejo« Anonimnež; »Stopped by on our way into the city center – attracted by all the hard chopping that was going on, and had to ask the story!! Amazing idea! So great to see projects like this happening… livig history is wonderful. Good luck and thank you!« Lisa (USA), Hans (Austria); »Good job guys. Well done for all the hand work and efford! Srečno!« Anna; … so samo nekateri komentarji iz naše knjige vtisov). Z lokalnimi in tujimi ekipami (katerih predstavniki so bili upravljalci UNESCO dediščine kolišč iz Avstrije, Nemčije ter Italije) smo tekom celotnega dneva v zdravem športnem duhu preizkušali, kdo bolje vihti vesla plovil, ki danes vsaj v Evropi niso več v uporabi. So pa plovila, izdelana iz enega samega debla v uporabi marsikje drugje po svetu, kjer v danšnjem času še vedno predstavljalo pomembno sredstvo za preživetje tamkajšnih prebivalcev.

 

Ko se je navdušenje po regati poleglo (naslednje leto gre Navis na 5. mednarodno regato deblakov v Italijo), je ekipa za en mesec odšla na zaslužen dopust. In kaj smo med drugim počeli v vsem tem času? Logično, veslali z deblaki 🙂 Tokrat na Češkem, na jezeru Rozkoš, kamor so nas povabili kolegi iz Expedice Monoxylon III. Del ekipe Projekta Navis se bo namreč naslednje leto skupaj z njimi odpravil na trotedensko veslanje z deblakom po grških otokih, s ciljem na Kreti. Skupaj bomo skušali ugotoviti, ali so deblaki v preteklosti lahko kljubovali tudi morju, ki za veslanje z deblakom pomeni precej bolj zahtevno okolje kot reke.

Po vrnitvi iz Češke in s spočitimi glavami smo se lotili še dokončanja drugega deblaka, ki nas je ves ta čas čakal pod cerado na Špici.  Kot že omenjeno, zanj smo porabili precej več delovnih ur, saj kamnita orodja pač ne delajo tako dobro kot železna. Fizično delo je bilo veliko bolj naporno, tehnika izžiganja dna deblaka pa se vsaj tokrat ni izkazala za najbolj učinkovito, požgati nam je uspelo zgolj nekaj cm dna deblaka. Ne glede na to pa je ogenj v deblaku požel val navdušenja v ekipi, saj smo to tehniko uporabljali prvič, še posebej romantična pa se je izkazala ob poletnih večerih 🙂 . Drugi deblak smo tako dokončali septembra, a smo ga takoj po splavitvi morali potopiti na dno Ljubljanice. Zaradi predolge izpostavljenosti suhemu in vročemu zraku je bil les namreč že dodobra načet in deblak je moral na rehabiltacijo pod vodo. Nekaj dni nazaj smo ga osvobodili iz rečnega dna in vse kaže, da bo nared za lagodno veslanje po reki.

Med vsem tem časom pa smo z lanskim – rimskodobnim – in letošnjim prazgodovinskim, preživeli nešteto ur na Ljubljanici. V vročih poletnih dneh smo ob popoldnevih in večerih v Kajak kanuju deblake odvezali in se podali višje po Ljubljanici v iskanje mirnih kotičkov in prostorov za uživaško preživljanje prostega časa v dobri družbi. Pred dnevi smo se na Ljubljanici pridružili tudi shodu Skupaj za reke v organizaciji Balkan River Defence / BRT3, ki se bori proti grajenju jezov in hidroelektraren na rekah po Balkanu in jim tako vsaj malo pomagali biti še bolj slišani v njihovi nameri reševanja teh rek, ki takšne kot so – prosto tekoče in nezajezene – predstavljajo pomemben vidik življenja ljudi in narave ob njih.

In kaj bomo še zganjali letos? V kratkem se bomo ponovno odpravili v Krakovski gozd, kjer smo dobili vsa drevesa za naše deblake in se gozdu poskušali oddolžiti tako, da bomo v njem posadili več mladih dreves. Izgleda tudi, da bo letos jesen kar dolgo radodarna s toploto in soncem, tako da bomo še večkrat skočili v deblake in se po napornih dnevih sproščali na reki tako, kot so se že več kot 5000 let nazaj. Deblaki bodo kakšen dan privezani tudi na Špici, tako da če boste hodili tam mimo in nas zagledali, nas pocukajte za rokav in lahko gremo skupaj veslat… Konec oktobra bomo nato prazgodovinska deblaka pripravili na zimsko spanje – do naslednje pomladi ju bomo potopili na rečno dno – z rimskim pa se bomo po Ljubljanici podili še do konca novembra.

In ker čas teče veliko hitreje in nas večkrat prehiti, smo pričeli snovati ideje tudi že za Projekt Navis 2019, pa 2020 in 2021. Kmalu vam razkrijemo, kaj bomo počeli naslednje leto. Velike načrte imamo pa predvsem za 2020 in 2021, leti, ki bosta za Projekt Navis, če bo šlo vse po načrtih, izjemno pomembni in še bolj zabavni… Več o tem pa kdaj drugič 🙂

 

Graditelji deblakov se predstavijo : Matic / The builders of the logboats present themselves: Matic

A man who works with his hands is a labourer; a man who works with his hands and his brain is a craftsman; but a man who works with his hands and his brain and his heart is an artist. ~Louis Nizer (1902–1994)

My name is Matic and I am one of the main craftsmen building the two logboats. For me, working with wood has always been a passion and a way to connect with past and present culture, and also to create something for the future. Every action taken during carving these logboats helped me reconnect and better understand the wood-working techniques used in the past.

The challenges met while carving with stone tools instilled in me the deepest respect for our prehistoric ancestors. I am humbled by this experience and excited to finally take the boat to water when it will be ready.

“Človek, ki dela z rokami, je delavec; človek, ki dela z rokami in možgani je rokodelec; a človek, ki dela z rokami in možgani in srcem, je umetnik.” ~Louis Nizer (1902–1994)

Moje ime je Matic in sem eden izmed glavnih rokodelcev, ki gradijo letošnja deblaka. Delo z lesom mi že od nekdaj predstavlja veliko strast v življenju ter način, s katerim se lahko povežem s preteklostjo. Konec koncev pa lahko tako ustvarjam nekaj tudi za prihodnost. Vsak korak v izdelavi deblakov mi pomaga, da se bolje povežem sam s sabo, hkrati pa bolje razumem obdelavo lesa v preteklosti.

Veliki izzivi, s katerimi se soočamo med tem projektom, me silijo k še večjemu spoštovanju do naših prednikov. Ta izkušnja me dela hkrati tudi ponižnega do načina življenja v prazgodovini in komaj čakam, da čolna prepustimo v uporabo reki.