V Sloveniji jih poznamo tudi pod izrazi drevak, izdolbenec, celak, brunik in z njimi označujemo plovila, narejena iz masivnega kosa debla. Kot tujko poznamo tudi izraz monoksil (gr. monoxylon (μονόξυλον): mono = eden oz. en + xylon (ξύλον) = drevo). Samo v Evropi je znanih več kot 4500 deblakov, ki so bili skozi prazgodovino in antiko najbolj razširjena vrsta plovila, uporabljana na celinskih vodah. Uporaba čolnov deblakov, ki so bili dolga tisočletja osnovni pripomoček za potovanje čez vodne površine, je ena glavnih značilnosti Ljubljanskega barja v vseh obdobjih med mlajšo kameno dobo in polpreteklostjo. Glavni način premikanja deblakov je bil z vesli, odrivno s palicami in kavlji ali vlečno z živino in ljudmi na kopnem.
Deblaki, ki so bili do sedaj odkriti na Ljubljanskem barju (okoli 70 posameznih čolnov ali delov te-teh) govorijo o živahnem prometu po nekdanjem jezeru ter kasneje po pogosto poplavljeni ravnini Barja, ki je bila tudi alternativna pot plovbi po reki Ljubljanici in njenih pritokih. A deblaki niso značilnost le Ljubljanskega barja – njihova odkritja širom Slovenije ter njihova uporaba še v polpretekli dobi (drevaki iz Cerkniškega jezera, čupe iz Primorske) pričajo o izjemni trdoživosti in uporabnosti teh plovil.
Zato toliko bolj preseneča dejstvo, kako malo poznamo to izjemno dediščino, ki je v komaj enem stoletju izginila tako iz uporabe kot iz naše kolektivne zavesti in postala nevidna.
na gladini zgodovine 