Mesec: junij 2018

A man who works with his hands is a labourer; a man who works with his hands and his brain is a craftsman; but a man who works with his hands and his brain and his heart is an artist. ~Louis Nizer (1902–1994)

My name is Matic and I am one of the main craftsmen building the two logboats. For me, working with wood has always been a passion and a way to connect with past and present culture, and also to create something for the future. Every action taken during carving these logboats helped me reconnect and better understand the wood-working techniques used in the past.

The challenges met while carving with stone tools instilled in me the deepest respect for our prehistoric ancestors. I am humbled by this experience and excited to finally take the boat to water when it will be ready.

“Človek, ki dela z rokami, je delavec; človek, ki dela z rokami in možgani je rokodelec; a človek, ki dela z rokami in možgani in srcem, je umetnik.” ~Louis Nizer (1902–1994)

Moje ime je Matic in sem eden izmed glavnih rokodelcev, ki gradijo letošnja deblaka. Delo z lesom mi že od nekdaj predstavlja veliko strast v življenju ter način, s katerim se lahko povežem s preteklostjo. Konec koncev pa lahko tako ustvarjam nekaj tudi za prihodnost. Vsak korak v izdelavi deblakov mi pomaga, da se bolje povežem sam s sabo, hkrati pa bolje razumem obdelavo lesa v preteklosti.

Veliki izzivi, s katerimi se soočamo med tem projektom, me silijo k še večjemu spoštovanju do naših prednikov. Ta izkušnja me dela hkrati tudi ponižnega do načina življenja v prazgodovini in komaj čakam, da čolna prepustimo v uporabo reki.

Moje ime je Karla in sem študentka 3. letnika arheologije. Za Projekt Navis sem se odločila zaradi prakse v okviru študija in ker je trenutno edini projekt eksperimentalne (izkustvene) arheologije v Sloveniji. Eksperimentalna arheologija se ravno zaradi tega projekta vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji, kar pomeni korak naprej v njenem razvoj.

Ne glede na to, da je delo težko, mi izdelava prazgodovinskih deblakov predstavlja prijetno izkušnjo. Šele skozi takšno delo lahko razumem koliko časa, energije in moči so koliščarji potrebovali za izdelavo enega deblaka. Lahko sem tudi priča predmetom o katerih sem do sedaj lahko samo brala ali jih opazovala skozi stekleno vitrino v muzejih. Veseli me, da je projekt namenjen javnosti, saj lahko na tak način ljudem približamo našo skupno dediščino. Skozi izdelavo deblakov ljudem pripovedujemo zgodbo o arheoloških predmetih in jim tako približamo košček njihove zgodovine. Upam, da bo v prihodnje več takšnih projektov!

Having been involved in archaeology in England for nearly six years, Projekt Navis was an opportunity I couldn’t miss. I currently work in commercial archaeology for Cambridge University (CAU), and have worked for a few smaller companies. Having found prehistoric tools on excavation, it is profoundly interesting and educational to actually use replica prehistoric tools for their intended purpose, and to learn how to best apply them to each specific purpose; not to mention learning about how to construct a prehistoric log boat from scratch!

It is also a great opportunity to engage with the public and represent archaeology and heritage in a visceral, practical way. This is a great project and I’m proud to be involved in an international effort to promote experimental archaeology and heritage. Chopping wood also just feels good!

V Angliji delam v arheologiji že šest let in Projekt Navis se je ponudila kot priložnost, katere preprosto nisem mogel zamuditi. Trenutno delam na Univerzi v Cambridgu, v njihovi terenski enoti, pred tem pa sem na izkopavnajih delal za nekaj manjših podjetij. Glede na to, da sem izkopaval tudi prazgodovinska najdišča in raziskoval kamnita orodja, je zelo zanimivo in poučno delati z njihovimi replikami. Tekom projekta jih uporabljamo v takšnih kontekstih, kot so jih uporabljali tudi v prazgodovini in se sproti učimo kakšen je bil njihov prvoten namen. Da ne omenjam, kako zelo zanimivo je iz nič zgraditi prazgodovinski deblak!

Projetk Navis je tudi odlična priložnost povezovanja javnosti in dediščine ter predstavljanja arheologije na živ in praktičen način. Ponosen sem, da sem lahko vključen v promocijo izkustvene arheologije in dediščine. In nenazadnje, obdelovanje lesa preprosto dane dobro!

avtor: Karla Varga

V drugi polovici 4. tisočletja pr. n. št. se je na jugozahodu Ljubljanskega barja razprostrirala prazgodovinska naselbina Stare gmajne. V tem času je bilo Barje prekrito s plitvim jezerom, ki se je sčasoma skrčilo. Priče temu so ostanki omenjene koliščarske naselbine, na katere so arheologi naleteli leta 1992. Nadaljnje raziskave med leti 1995 in 2007 pa so še razširile vedenje o tedanjih prebivalcih Ljubljanske kotline.  Kolišča so prazgodovinske vasi na kolih, ki se pojavljajo na jezerskih in močvirnatih območjih alpskega prostora. Gre za arheološki fenomen, ki mu sledimo od vzhodne Francije, Švice, južne Nemčije, Avstrije, severne Italije pa vse do Slovenije. Od leta 2011 so kolišča okoli Alp vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Med kolišči, ki prispevajo k predstavitvi prazgodovinskih koliščarskih civilizacij, prisotnih v alpskem prostoru od 5. do 1. tisočletja pr. n. št. sta tudi dve skupini kolišč na Ljubljanskem barju.

Območje Starih gmajn je bilo dvakrat poseljeno, prvič v poznem 34. stoletju pr. n. št. in drugič v poznem 32. stoletju pr. n. št. Ti dve fazi sledita umikanju nekdanjega jezera, ob katerem sta naselbini bili postavljeni. Pri arheoloških raziskavah so arheologi prišli do izjemnih najdb. Ena izmed teh je najstarejše leseno kolo na svetu, staro več kot 5000 let, nedaleč od njega pa je bila odkrita lesena os za nasaditev kolesa. Po mnenju strokovnjakov sta pripadala dvokolesnemu vozu, ki je bil bolj primeren za hribovite predele zaledja Ljubljanske kotline. Vleklo ga je govedo. Kolo je sestavljeno iz dveh jesenovih plošč, spojenih s štirimi hrastovimi zagozdami, s pravokotno odprtino na sredini za nasaditev osi, ki je izdelana iz enega kosa hrastovega lesa. Zaradi starosti in tehnološke dovršenosti sta najdbi uvrščeni v vrh svetovne kulturne dediščine, medtem ko način izdelave in upoštevanje različnih lastnosti lesa kažejo na izredno spretnega mojstra in poznavalca lesenih vrst. Arheologi so naleteli tudi na ostanke dveh deblakov iz hrastovega lesa. Deblaki so plovila, narejeni iz enega debla in koliščarji, ki so živeli ob jezerih so jih najpogosteje uporabljali kot prevozno sredstvo. Uporabljali so jih tudi pri vsakdanjih opravilih, kot je ribolov ter za prevoz težjih tovorov.

Talilne posode kažejo, da so se koliščarji ukvarjali tudi z metalurgijo bakra. Med najdbami iz Starih Gmajn izstopajo še ostanki preje, katera je služila za izdelavo vrvi in finejših tekstilij kot je platno. Tkanine so izdelovali s pomočjo predilnih vretenc in preslic, tkali so pa jih s pokončnimi statvami z utežmi za nitke. Pri šivanju so si pomagali z iglami, ki so bile narejene iz živalskih kosti. Najdbe različnega orodja, pripomočkov ter rastlinskih in živalskih ostankov kažejo, kako so se prehranjevali, kako so pripravljali hrano in v kakšnih okoljskih razmerah so živeli. Ukvarjali so se predvsem s poljedelstvom, živinorejo in lovom.

Prigode s koliščarskimi deblaki je uprizoril Janez Jalen v trilogiji Bobri. Otroški lok iz lesa tise je bil namenjen igri in učenju veščine lova, medtem ko je sekira iz žada prišla iz severozahodne Italije, najverjetnej po trgovinski poti …

Najstarejše leseno kolo z osjo na svetu na razstavi Moja Ljubljanica na Vrhniki (vir: http://www.visitvrhnika.si/si/o-vrhniki/zanimivosti-vseh-vrst/najstarejse-kolo-na-svetu).

Eden izmed deblakov iz najdišča Stare Gmajne tik po odkritju (vir: http://iza.zrc-sazu.si/Si/Opera/SG_09.html).