Koliščarska naselbina Stare gmajne na Verdu pri Vrhniki

avtor: Karla Varga

V drugi polovici 4. tisočletja pr. n. št. se je na jugozahodu Ljubljanskega barja razprostrirala prazgodovinska naselbina Stare gmajne. V tem času je bilo Barje prekrito s plitvim jezerom, ki se je sčasoma skrčilo. Priče temu so ostanki omenjene koliščarske naselbine, na katere so arheologi naleteli leta 1992. Nadaljnje raziskave med leti 1995 in 2007 pa so še razširile vedenje o tedanjih prebivalcih Ljubljanske kotline.  Kolišča so prazgodovinske vasi na kolih, ki se pojavljajo na jezerskih in močvirnatih območjih alpskega prostora. Gre za arheološki fenomen, ki mu sledimo od vzhodne Francije, Švice, južne Nemčije, Avstrije, severne Italije pa vse do Slovenije. Od leta 2011 so kolišča okoli Alp vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Med kolišči, ki prispevajo k predstavitvi prazgodovinskih koliščarskih civilizacij, prisotnih v alpskem prostoru od 5. do 1. tisočletja pr. n. št. sta tudi dve skupini kolišč na Ljubljanskem barju.

Območje Starih gmajn je bilo dvakrat poseljeno, prvič v poznem 34. stoletju pr. n. št. in drugič v poznem 32. stoletju pr. n. št. Ti dve fazi sledita umikanju nekdanjega jezera, ob katerem sta naselbini bili postavljeni. Pri arheoloških raziskavah so arheologi prišli do izjemnih najdb. Ena izmed teh je najstarejše leseno kolo na svetu, staro več kot 5000 let, nedaleč od njega pa je bila odkrita lesena os za nasaditev kolesa. Po mnenju strokovnjakov sta pripadala dvokolesnemu vozu, ki je bil bolj primeren za hribovite predele zaledja Ljubljanske kotline. Vleklo ga je govedo. Kolo je sestavljeno iz dveh jesenovih plošč, spojenih s štirimi hrastovimi zagozdami, s pravokotno odprtino na sredini za nasaditev osi, ki je izdelana iz enega kosa hrastovega lesa. Zaradi starosti in tehnološke dovršenosti sta najdbi uvrščeni v vrh svetovne kulturne dediščine, medtem ko način izdelave in upoštevanje različnih lastnosti lesa kažejo na izredno spretnega mojstra in poznavalca lesenih vrst. Arheologi so naleteli tudi na ostanke dveh deblakov iz hrastovega lesa. Deblaki so plovila, narejeni iz enega debla in koliščarji, ki so živeli ob jezerih so jih najpogosteje uporabljali kot prevozno sredstvo. Uporabljali so jih tudi pri vsakdanjih opravilih, kot je ribolov ter za prevoz težjih tovorov.

Talilne posode kažejo, da so se koliščarji ukvarjali tudi z metalurgijo bakra. Med najdbami iz Starih Gmajn izstopajo še ostanki preje, katera je služila za izdelavo vrvi in finejših tekstilij kot je platno. Tkanine so izdelovali s pomočjo predilnih vretenc in preslic, tkali so pa jih s pokončnimi statvami z utežmi za nitke. Pri šivanju so si pomagali z iglami, ki so bile narejene iz živalskih kosti. Najdbe različnega orodja, pripomočkov ter rastlinskih in živalskih ostankov kažejo, kako so se prehranjevali, kako so pripravljali hrano in v kakšnih okoljskih razmerah so živeli. Ukvarjali so se predvsem s poljedelstvom, živinorejo in lovom.

Prigode s koliščarskimi deblaki je uprizoril Janez Jalen v trilogiji Bobri. Otroški lok iz lesa tise je bil namenjen igri in učenju veščine lova, medtem ko je sekira iz žada prišla iz severozahodne Italije, najverjetnej po trgovinski poti …

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s