PC: Honza Barton
Od našega zadnjega zapisa https://projektnavis.com/2019/06/03/expedice-monoxylon-iii-osrednji-del/ je minil že več kot en teden in v tem času se je veliko zgodilo. Pedvsem pa smo uspeli pripluti na Kreto!
Ampak lepo po vrsti. Enajsti dan ekspedicije smo iz otoka Folegandros izpluli naravnost proti Santoriniju. Tej odločitvi je botrovalo dejstvo, da je bila za naslednje dni glede vetra slaba napoved. Ta naj bi pihal od juga in bi nam najbrž preprečil sprva predvideno pot iz otoka Folegandros preko otokov Sikinos in Ios na Santorini. Posledično smo se odločili za sicer daljšo, ampak glede na smer vetra bolj ugodno pot. To seveda ne pomeni, da je bila naša plovba enostavna. Z močnim vetrom iz jugozahoda, ki nas je potiskal stran od Santorinija, smo se borili celih 45 km poti. Veter je dvigoval valove, ki so dosegali 2 in več metrov višine. Iz spremljevalnega katamarana nam je deblak, ko se je pogrezal v presledke med valovi, občasno popolnoma izginil iz oči. Jadro smo si drznili dvigniti šele v zadnji tretjini poti in le-to se je dobro odrezalo. Poleg tega, da je povečalo brzino plovbe na 6 in več km na uro, je hkrati krmarju pomagalo obvladovati deblak med vijuganjem po valovih. Santorini smo utrujeni ampak zadovoljni dosegli po 9,5 urah plovbe. Po odprtem morju smo prepluli najdaljšo etapo do sedaj!
Pod skupno oznako Santorini se pravzaprav skriva pet večjih in manjših otokov, ostankov nekdanjega velikega otoka, ki ga je uničil izbruh vulkana. Največja obdajata kaldero, ki jo je po izbruhu pred 21.000 leti zalilo morje.
Mi smo se sprva zasidrali na vzhodni obali zahodnega otoka Thirasia. Šele naslednji dan smo se odpravili preko otočka Nea Kameni, ki leži na sredini kaldere, na največji vzhodni otok Santorini. Tudi ta pot ni bila preprosta, poleg močnega južnega vetra in visokih valov smo morali paziti na ladijski promet – še ena težava, s katero se naši neolitski predhodniki niso rabili obremenjevati. Zasidrali smo se v marini na južni strani otoka, obrnjeni proti Kreti, našemu naslednjemu cilju. Pred nami je bil dan in pol načrtovanega počitka, preden smo se odpravili na našo najdaljšo in najbolj zahtevno plovbo. Ta čas smo se odločili izkoristiti za obisk Santorinija in njegovih zgodovinskih znamenitosti, predvsem Akrotirija, mesta, ki ga je pred 3.600 leti pokopal vulkanski izbruh. Ampak prav zaradi vulkanskega pepela se je mesto dodobra ohranilo in je danes poznano tudi pod vzdevkom grški Pompeji.
Akrotiri je najbolje ohranjeno kikladsko naselje iz bronaste dobe, ki je bilo uničeno pri izbruhu vulkana v 16. stoletju pred našim štetjem. Pokopane pod vulkanskim pepelom so se ohranile hiše, lepe freske in drugi umetniški izdelki.
Najstarejše sledi poselitve so arheologi datirali v neolitik oz. v 5. tisočletje pred našim štetjem. V tem času je na območju bodočega Akrotirija stala majhna naselbina ribičev in poljedelcev. Ta se je postopoma razvijala in doživela pomemben razmah proti koncu 3. tisočletja. Pomemben dejavnik tega naglega razvoja je bila lega na pomorski trgovinski poti, ki je povezovala celinsko Grčijo z minojsko Kreto in Ciprom na vzhodu. Najbolj pomemben artikel trgovinske izmenjave je bila bakrova ruda, dokaz trgovinskih povezav so tudi najdbe tuje provenience, predvsem lončenine.
Akrotiri je prosperiral nadaljnjih 500 let. Mestne četrti z večnadstropnimi hišami je so povezovale tlakovane ceste, pod njimi se je skrival dovršen kanalizacijski sistem. Posamezne hiše so bile okrašene s čudovitimi freskami, k nam prikazujejo nekdanje življenje v pestrih barvah. Pomembna je bila produkcija visoko kakovostne lončenine, ter drugih specializiranih obrti.
To vse je v hipu izginilo ob vulkanskem izbruhu v 16. stoletju pred našim štetjem. Mnogi ga primerjajo z izbruhom Vesuva leta 79 pred našim štetjem, ko je vulkanski izbruh uničil cvetoči mesti Pompeje in Herkulanum. Za razliko od rimskih prebivalcev omenjenih mest je prebivalce Akrotirija na bližajočo se katastrofo dve leti prej opozoril močan potres. Odsotnost trupel ponesrečencev (za razliko od Pompejev) je arheologe utrdila v domnevi, da so prebivalci po tem potresu mesto zapustili, vulkanski pepel pa je prekril v tistem času že opuščene in deloma tudi porušene zgradbe. Od inventarja je ostalo le tistih nekaj predmetov, ki so jih ubežniki v paniki pustili za seboj.
Del ohranjenih ostalin je predstavljen v muzeju, kjer so odkrite ruševine hiš zavarovane z obsežno streho in dostopne vsem radovednim obiskovalcem Santorinija.
Po kratkem premoru se je naša odprava podala na predzadnjo ampak najbolj pomembno etapo plovbe, od Santorinija na Diov otok, ki leži pred severno obalo Krete. Od tega malega otoka nas je ločilo 110 km odprtega in razburkanega morja. Nestanovitno vreme oz. veter in napovedi, ki se niso izkazale na najbolj točne, so nas prepričale, da smo odrinili v zgodnjih jutranjih urah, ko je morje še najbolj mirno. Tako se je 14. dan ekspedicije začel v popolni temi, v daljavi smo le slutili obrise dveh otočkov Christiani, ki sta od Santorinija oddaljena 21 km v jugo – jugozahodni smeri. Tudi mi smo ubrali to smer, deloma zato, ker so otoki pomembna navigacijska točka pri plovbi na Kreto, deloma pa zato, da smo še v mirnem vetru ampak že metrskih valovih čim dlje pluli proti zahodniku. Pred nami je bilo predvidenih 30 ur plovbe …
Čez nekaj ur, pravzaprav že blizu opoldneva in na višini Christianije, smo prvič poskusili dvigniti jadro in jadrati z bočnim vetrom (spreminjajoči se zahodnik, zahodo – severozahodnik, 2-3 bf). Zaradi uporabe jadra se je sicer povečala povprečna hitrost plovbe iz 4 na 5 km na uro, ampak veter nas je potiskal iz začrtane poti čedalje bolj proti vzhodu. Tako smo postopoma izgubljali dopoldan priborjeni položaj zahodno od Diovega otoka (v smeri jugo jugozahod) in pluli več ali manj naravnost proti jugu. To nas je začelo nekoliko skrbeti, ker ob obali Krete po navadi piha vztrajen močan zahodnik, ki bi nam lahko povzročal težave. Prvotna ideja je namreč bila, da bomo v zadnji četrtini plovbe severozahodno od Dia in tako izkoristili moč tega stalnega vetra za zadnje ure plovbe.
V noč smo zapluli že precej utrujeni, ampak polni optimizma. Že pred nekaj urami se je namreč na južnem obzorju pokazala Kreta in mi smo lahko popravili smer ravnajoč se po značilni silhueti kretskih gora. Veter se je nekoliko umiril, le valovi, visoki do 1,5 m, so še zmeraj prihajali iz zahoda. Pluli smo proti jugu, naravnost na Diov otok. V prvih urah po polnoči se je tudi morje umirilo in mi smo pluli v skoraj popolni temi, ravnajoč se le po lučeh našega katamarana, ki nam je določal smer plovbe. Kako bi pluli naši predniki? Najbrž bi znali določiti smer glede na položaj zvezd, ki jih je bilo tudi tisto noč polno nebo …
V zgodnih jutranjih urah smo bili že blizu Diovega otoka, ki se je jasno črtal kot temna senca na ozadju silhuete Krete. Že nekaj časa smo se borili z naraščajočim vetrom in valovi od zahoda in to dobesedno za vsak meter, da smo uspeli ohraniti položaj oz. smer plutja proti jugu. Naša hitrost, tudi vpričo utrujenosti, je padla na 2 km na uro. Šele vzhod sonca in pred predzadnja menjava posadk nam je dala dovolj moči, da dosegli položaj na nivoju otoka in zahodno od njega. Za nami je bilo že več kot 26 ur plovbe in mi smo končno pluli proti pristanišču. Še zadnjih nekaj kilometrov in smo obpluli zahodni rt Diovega otoka in zapluli v varni zatok na njegovi južni strani. Ura je bila 9.00, za našimi hrbti se je jasno črtala Kreta, pristanišče in mesto Heraklion ter za njim Juktas – sveta gora Minojcev. Po preplutih 116 km in 28,5 urah plovbe smo bili (skoraj) na cilju! Končno z zahodnim vetrom v hrbtu smo dvignili jadro in odpluli do obale s hitrostjo 5,2 km na uro in to brez veslanja! Od Krete nas je ločilo le še nekaj ur plovbe in en dan počitka.
Zadnji, 15. dan odprave smo izpluli iz Diovega otoka proti obali Karteros vzhodno od Herakleiona. Za razdaljo 15 km smo porabili malo manj kot 3 ure in del poti tudi prejadrali. Pristali smo na plaži blizu območja, kjer grški arheologi že dolgo iščejo pristanišče Amnisos, ki naj bi pripadalo najpomembnejši minojski palači Knosos. Od tu je po Homerju kralj Idomeneas izplul proti Troji, tu se je tudi ustavil Odisej na svoji dolgi poti domov. Nam pa ta točka ni pomenila le še enega postanka naše osebne odisejade, pač pa odlično mesto za zaključek ekspedicije Monoxylon III, ko smo končno lahko vzkliknili: KRETAAAA!!!
na gladini zgodovine 