Projekt Navis

Njegovi idejni začetki segajo že kar daleč v preteklost, prve aktivnosti pa v leto 2016. V tem letu smo prijatelji in kolegi, zbrani okoli zavoda Skupina STIK, njegovega oddelka Arheofakt, Zavoda za podvodno arheologijo in zavoda Škrateljc skupaj z drugimi sodelujočimi pričeli graditi prvo plovilo, takrat še pod oznako Projekt Deblak.

Osnovne ideje projekta – gradnje na javnem mestu in v sodelovanju z obiskovalci – smo se domislili ob iskanju najbolj primernega, priročnega in prepričljivega načina predstavljanja nevidne in pozabljene dediščine starih plovil najširši javnosti. Ta se pogosto skrivajo pod gladino naših rek in jezer ali v barjanskih tleh ter so zaradi občutjivosti materiala, iz katerega so izdelana, večinoma neprimerna za razstavljanje in ogled v klasičnih muzejih. Hkrati z izvedbo delavnic gradnje plovil javnosti predstavljamo širši zgodovinski kontekst uporabe plovil in življenja njihovih graditeljev, uporabnikov in drugih sodobnikov. Ker kaj nas lahko danes in nekoč povezuje bolj kot pa poti, predvsem vodne, ki so bile v preteklosti še kako pomembne …

Od uspešne izvedbe pilotnega projekta v letu 2016 vsakoletno gradimo in še naprej želimo graditi čolne ali ladje iz različnih arheoloških obdobij ali polpretekle zgodovine. Plovila v celoti izdelujemo z zgodovinsko izpričanimi orodji in tehnikami gradnje, ki sovpadajo z izbranim obdobjem. Izdelavo plovil spremljajo izkustvene delavnice ter različni dogodki in promocijske akcije. Ob zaključku vsakokratne gradnje čoln ali ladjo splavimo in tako ponovno oživimo košček zgodovine, ki je nekoč sestavljal pestro, zdaj že skoraj pozabljeno podobo življenja.

Ampak s tem se vsakoletni projekt ne konča. Na zakjuček gradnje želimo navezati predajo plovila v trajno rabo reki, jezeru ali morju ter tako preteklost vključiti v sodobno življenje.

Ker le uporabljana in vidna dediščina je smiselna in živa dediščina …

Advertisements

Kaj pravzaprav so deblaki?

V Sloveniji jih poznamo tudi pod izrazi drevak, izdolbenec, celak, brunik in z njimi označujemo plovila, narejena iz masivnega kosa debla. Kot tujko poznamo tudi izraz monoksil (gr. monoxylon (μονόξυλον): mono = eden oz. en + xylon (ξύλον) = drevo). Samo v Evropi je znanih več kot 4500 deblakov, ki so bili skozi prazgodovino in antiko najbolj razširjena vrsta plovila, uporabljana na celinskih vodah. Uporaba čolnov deblakov, ki so bili dolga tisočletja osnovni pripomoček za potovanje čez vodne površine, je ena glavnih značilnosti Ljubljanskega barja v vseh obdobjih med mlajšo kameno dobo in polpreteklostjo. Glavni način premikanja deblakov je bil z vesli, odrivno s palicami in kavlji ali vlečno z živino in ljudmi na kopnem.

Deblaki, ki so bili do sedaj odkriti na Ljubljanskem barju (okoli 70 posameznih čolnov ali delov te-teh) govorijo o živahnem prometu po nekdanjem jezeru ter kasneje po pogosto poplavljeni ravnini Barja, ki je bila tudi alternativna pot plovbi po reki Ljubljanici in njenih pritokih. A deblaki niso značilnost le Ljubljanskega barja – njihova odkritja širom Slovenije ter njihova uporaba še v polpretekli dobi (drevaki iz Cerkniškega jezera, čupe iz Primorske) pričajo o izjemni trdoživosti in uporabnosti teh plovil.

Zato toliko bolj preseneča dejstvo, kako malo poznamo to izjemno dediščino, ki je v komaj enem stoletju izginila tako iz uporabe kot iz naše kolektivne zavesti in postala nevidna.