Graditelji deblakov se predstavijo: Karla

Moje ime je Karla in sem študentka 3. letnika arheologije. Za Projekt Navis sem se odločila zaradi prakse v okviru študija in ker je trenutno edini projekt eksperimentalne (izkustvene) arheologije v Sloveniji. Eksperimentalna arheologija se ravno zaradi tega projekta vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji, kar pomeni korak naprej v njenem razvoj.

Ne glede na to, da je delo težko, mi izdelava prazgodovinskih deblakov predstavlja prijetno izkušnjo. Šele skozi takšno delo lahko razumem koliko časa, energije in moči so koliščarji potrebovali za izdelavo enega deblaka. Lahko sem tudi priča predmetom o katerih sem do sedaj lahko samo brala ali jih opazovala skozi stekleno vitrino v muzejih. Veseli me, da je projekt namenjen javnosti, saj lahko na tak način ljudem približamo našo skupno dediščino. Skozi izdelavo deblakov ljudem pripovedujemo zgodbo o arheoloških predmetih in jim tako približamo košček njihove zgodovine. Upam, da bo v prihodnje več takšnih projektov!

Graditelji deblakov se predstavijo: Andrew / Builders of the logboats present themselves: Andrew

Having been involved in archaeology in England for nearly six years, Projekt Navis was an opportunity I couldn’t miss. I currently work in commercial archaeology for Cambridge University (CAU), and have worked for a few smaller companies. Having found prehistoric tools on excavation, it is profoundly interesting and educational to actually use replica prehistoric tools for their intended purpose, and to learn how to best apply them to each specific purpose; not to mention learning about how to construct a prehistoric log boat from scratch!

It is also a great opportunity to engage with the public and represent archaeology and heritage in a visceral, practical way. This is a great project and I’m proud to be involved in an international effort to promote experimental archaeology and heritage. Chopping wood also just feels good!

V Angliji delam v arheologiji že šest let in Projekt Navis se je ponudila kot priložnost, katere preprosto nisem mogel zamuditi. Trenutno delam na Univerzi v Cambridgu, v njihovi terenski enoti, pred tem pa sem na izkopavnajih delal za nekaj manjših podjetij. Glede na to, da sem izkopaval tudi prazgodovinska najdišča in raziskoval kamnita orodja, je zelo zanimivo in poučno delati z njihovimi replikami. Tekom projekta jih uporabljamo v takšnih kontekstih, kot so jih uporabljali tudi v prazgodovini in se sproti učimo kakšen je bil njihov prvoten namen. Da ne omenjam, kako zelo zanimivo je iz nič zgraditi prazgodovinski deblak!

Projetk Navis je tudi odlična priložnost povezovanja javnosti in dediščine ter predstavljanja arheologije na živ in praktičen način. Ponosen sem, da sem lahko vključen v promocijo izkustvene arheologije in dediščine. In nenazadnje, obdelovanje lesa preprosto dane dobro!

Koliščarska naselbina Stare gmajne na Verdu pri Vrhniki

avtor: Karla Varga

V drugi polovici 4. tisočletja pr. n. št. se je na jugozahodu Ljubljanskega barja razprostrirala prazgodovinska naselbina Stare gmajne. V tem času je bilo Barje prekrito s plitvim jezerom, ki se je sčasoma skrčilo. Priče temu so ostanki omenjene koliščarske naselbine, na katere so arheologi naleteli leta 1992. Nadaljnje raziskave med leti 1995 in 2007 pa so še razširile vedenje o tedanjih prebivalcih Ljubljanske kotline.  Kolišča so prazgodovinske vasi na kolih, ki se pojavljajo na jezerskih in močvirnatih območjih alpskega prostora. Gre za arheološki fenomen, ki mu sledimo od vzhodne Francije, Švice, južne Nemčije, Avstrije, severne Italije pa vse do Slovenije. Od leta 2011 so kolišča okoli Alp vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Med kolišči, ki prispevajo k predstavitvi prazgodovinskih koliščarskih civilizacij, prisotnih v alpskem prostoru od 5. do 1. tisočletja pr. n. št. sta tudi dve skupini kolišč na Ljubljanskem barju.

Območje Starih gmajn je bilo dvakrat poseljeno, prvič v poznem 34. stoletju pr. n. št. in drugič v poznem 32. stoletju pr. n. št. Ti dve fazi sledita umikanju nekdanjega jezera, ob katerem sta naselbini bili postavljeni. Pri arheoloških raziskavah so arheologi prišli do izjemnih najdb. Ena izmed teh je najstarejše leseno kolo na svetu, staro več kot 5000 let, nedaleč od njega pa je bila odkrita lesena os za nasaditev kolesa. Po mnenju strokovnjakov sta pripadala dvokolesnemu vozu, ki je bil bolj primeren za hribovite predele zaledja Ljubljanske kotline. Vleklo ga je govedo. Kolo je sestavljeno iz dveh jesenovih plošč, spojenih s štirimi hrastovimi zagozdami, s pravokotno odprtino na sredini za nasaditev osi, ki je izdelana iz enega kosa hrastovega lesa. Zaradi starosti in tehnološke dovršenosti sta najdbi uvrščeni v vrh svetovne kulturne dediščine, medtem ko način izdelave in upoštevanje različnih lastnosti lesa kažejo na izredno spretnega mojstra in poznavalca lesenih vrst. Arheologi so naleteli tudi na ostanke dveh deblakov iz hrastovega lesa. Deblaki so plovila, narejeni iz enega debla in koliščarji, ki so živeli ob jezerih so jih najpogosteje uporabljali kot prevozno sredstvo. Uporabljali so jih tudi pri vsakdanjih opravilih, kot je ribolov ter za prevoz težjih tovorov.

Talilne posode kažejo, da so se koliščarji ukvarjali tudi z metalurgijo bakra. Med najdbami iz Starih Gmajn izstopajo še ostanki preje, katera je služila za izdelavo vrvi in finejših tekstilij kot je platno. Tkanine so izdelovali s pomočjo predilnih vretenc in preslic, tkali so pa jih s pokončnimi statvami z utežmi za nitke. Pri šivanju so si pomagali z iglami, ki so bile narejene iz živalskih kosti. Najdbe različnega orodja, pripomočkov ter rastlinskih in živalskih ostankov kažejo, kako so se prehranjevali, kako so pripravljali hrano in v kakšnih okoljskih razmerah so živeli. Ukvarjali so se predvsem s poljedelstvom, živinorejo in lovom.

Prigode s koliščarskimi deblaki je uprizoril Janez Jalen v trilogiji Bobri. Otroški lok iz lesa tise je bil namenjen igri in učenju veščine lova, medtem ko je sekira iz žada prišla iz severozahodne Italije, najverjetnej po trgovinski poti …

 

Graditelji deblakov se predstavijo: Ana / Builders of the logboats present themselves: Ana

I am an archaeologist with a profound passion for prehistory, outdoors and knowledge. My name is Ana and I travelled from the United Kingdom where I live, to join the people dedicated to re-establishing their prehistoric and historic cultural heritage. With background in experimental archaeology with ceramics, the idea of bringing back to life a prehistoric boat carved out of a log using stone-tool technology was very appealing. The work is strenuous in the hot summer days and the blisters hurt but seeing the results I have an unequalled sense of accomplishment and deep respect for the efforts and the harsh lives of our ancestors. It is an amazing feeling to be part of this project which shows such great academic and cultural potential …

Sem arheologinja, posebno strast v življenju mi predstavljajo predvsem obdobje prazgodovine, narava in znanje na sploh. Ime mi je Ana in iz Anglije, kjer trenutno živim, sem v Slovenijo pripotovala, da bi se pridružila ljudem, ki so predani oživljanju njihove kulturne dediščine, predvsem prazgodovine. Z ozadjem iz izkustvene arheologije na področju keramike, se mi je ideja oživljanja znanja izdelave deblakov s pomočjo kamnitih orodij, zdela izjemno privlačna. V vročem poletju je samo delo naporno in žulji na rokah bolijo. A ko na deblakih vidim napredek, je ves trud poplačan, hkrati pa razvijam tudi globoko spoštovanje do zahtevnih življenskih okoliščin, v katerih so živeli naši predniki. Enkratno je biti del tega projekta, ki ima po mojem mnenju tudi velik akademski in kulturni potencial …

Projekt Navis

Njegovi idejni začetki segajo že kar daleč v preteklost, prve aktivnosti pa v leto 2016. V tem letu smo prijatelji in kolegi, zbrani okoli zavoda Skupina STIK, njegovega oddelka Arheofakt, Zavoda za podvodno arheologijo in zavoda Škrateljc skupaj z drugimi sodelujočimi pričeli graditi prvo plovilo, takrat še pod oznako Projekt Deblak.

Osnovne ideje projekta – gradnje na javnem mestu in v sodelovanju z obiskovalci – smo se domislili ob iskanju najbolj primernega, priročnega in prepričljivega načina predstavljanja nevidne in pozabljene dediščine starih plovil najširši javnosti. Ta se pogosto skrivajo pod gladino naših rek in jezer ali v barjanskih tleh ter so zaradi občutjivosti materiala, iz katerega so izdelana, večinoma neprimerna za razstavljanje in ogled v klasičnih muzejih. Hkrati z izvedbo delavnic gradnje plovil javnosti predstavljamo širši zgodovinski kontekst uporabe plovil in življenja njihovih graditeljev, uporabnikov in drugih sodobnikov. Ker kaj nas lahko danes in nekoč povezuje bolj kot pa poti, predvsem vodne, ki so bile v preteklosti še kako pomembne …

Od uspešne izvedbe pilotnega projekta v letu 2016 vsakoletno gradimo in še naprej želimo graditi čolne ali ladje iz različnih arheoloških obdobij ali polpretekle zgodovine. Plovila v celoti izdelujemo z zgodovinsko izpričanimi orodji in tehnikami gradnje, ki sovpadajo z izbranim obdobjem. Izdelavo plovil spremljajo izkustvene delavnice ter različni dogodki in promocijske akcije. Ob zaključku vsakokratne gradnje čoln ali ladjo splavimo in tako ponovno oživimo košček zgodovine, ki je nekoč sestavljal pestro, zdaj že skoraj pozabljeno podobo življenja.

Ampak s tem se vsakoletni projekt ne konča. Na zakjuček gradnje želimo navezati predajo plovila v trajno rabo reki, jezeru ali morju ter tako preteklost vključiti v sodobno življenje.

Ker le uporabljana in vidna dediščina je smiselna in živa dediščina …

Kaj pravzaprav so deblaki?

V Sloveniji jih poznamo tudi pod izrazi drevak, izdolbenec, celak, brunik in z njimi označujemo plovila, narejena iz masivnega kosa debla. Kot tujko poznamo tudi izraz monoksil (gr. monoxylon (μονόξυλον): mono = eden oz. en + xylon (ξύλον) = drevo). Samo v Evropi je znanih več kot 4500 deblakov, ki so bili skozi prazgodovino in antiko najbolj razširjena vrsta plovila, uporabljana na celinskih vodah. Uporaba čolnov deblakov, ki so bili dolga tisočletja osnovni pripomoček za potovanje čez vodne površine, je ena glavnih značilnosti Ljubljanskega barja v vseh obdobjih med mlajšo kameno dobo in polpreteklostjo. Glavni način premikanja deblakov je bil z vesli, odrivno s palicami in kavlji ali vlečno z živino in ljudmi na kopnem.

Deblaki, ki so bili do sedaj odkriti na Ljubljanskem barju (okoli 70 posameznih čolnov ali delov te-teh) govorijo o živahnem prometu po nekdanjem jezeru ter kasneje po pogosto poplavljeni ravnini Barja, ki je bila tudi alternativna pot plovbi po reki Ljubljanici in njenih pritokih. A deblaki niso značilnost le Ljubljanskega barja – njihova odkritja širom Slovenije ter njihova uporaba še v polpretekli dobi (drevaki iz Cerkniškega jezera, čupe iz Primorske) pričajo o izjemni trdoživosti in uporabnosti teh plovil.

Zato toliko bolj preseneča dejstvo, kako malo poznamo to izjemno dediščino, ki je v komaj enem stoletju izginila tako iz uporabe kot iz naše kolektivne zavesti in postala nevidna.